Pravijo, da mrzla kava manj vznemiri želodec, kakor vroča. Ob tem sem sicer podvomila v to, ali sem izbrala pravo ime za spletno stran. Nekatere ljudi (in njihove želodce) pač moje objave in izjave občasno vznemirijo. A potem sem pomislila, da so redni uživalci mrzle kave (po svoji volji ali ob odsotnosti le-te) tako vajeni vsega hudega. Tisti, ki mrzli kavi niso kos, bodo zaradi nagona po preživetju samodejno odklikali daleč stran. Tisti, ki vas je nagon po preživetju prisilil v pitje mrzle kave, pa ste tu dobrodošli med sebi enake.

Ime spletne strani je predlagala prijateljica Petra. Kot mama dveh majhnih otrok je natanko vedela, kam pes taco moli, ko sem opisala, kakšno ime iščem. Najina sinova, neustavljiva Spiderman fana, sta bila v prvih bojnih vrstah na fronti proti pitju vroče kave. Za njima sta prišla drugorojenca, ki nista več orala ledine pri ohlajanju kave. Mrzla kava je bila v času njunega rojstva kakopak že samoumevna. Ko se ti rodi drugi otrok, si kavo pač pogreješ (preklet bodi prirojeni optimizem!), drugorojenec pa poskrbi, da jo spiješ pogreto in zopet do mrzlega ohlajeno (najbrž dvakrat ohlajena še manj vznemiri želodec in posledično pripomore k ohranjanju človeške vrste).

Ta topli čarobni napitek, ki nas je nekoč pocrkljal ali malce »spravil k sebi«, je sedaj esencialnega pomena, da iz nas potegne še zadnje atome moči za preživetje.

Mrzla ali nobena? To je torej vprašanje.

So ljudje, ki ne pijejo kave. So tudi ljudje, ki niso nikoli slabe volje. Pa so tudi tisti skrajneži, ki brez budilke vstanejo še pred sončnim vzhodom. Najbrž obstajajo tudi skrajneži, ki počnejo vse to, kar sem naštela, pa imajo ob vsem tem še pospravljeno stanovanje, domačo žival, doma spečen kruh in 7-hodni meni v nedeljo, ko na kosilo povabijo vse živeče generacije svoje družine. Najbrž. A to ni take vrste blog, ki bi govoril o popolnih družinah, da se razumemo.

Če bi ta blog poskusila opisati v petih besedah, bi rekla: Od mestne kikle do razočarane gospodinje. In to je šest besed, da ne bo pomote. Ko si starš, tako nič ni več samoumevno in tvoje življenje ni to, kar si mislil, da je in da bo. Če ti nekdo reče, da moraš napisati pet besed, napišeš štiri ali pa šest ali pa celo tri in je to dovolj dobro. Zdaj si pač ti glavni.

Če torej nisi ravno nek prej opisani skrajnež, pač vzameš tisto mrzlo kavo in jo spiješ. Pa kaj, če ti na jeziku ostane okus po zaprašenem betonu še naslednje tri ure, ker si pač ne uspeš oprati zob. Pet minut pred tem si najbrž poizkušal nesoljeno pasirano kašico iz bučke, krompirja in kolerabe, ki jo za časa svoje rane mladosti ne bi probal niti v najhujši nočni mori in čez sedem minut boš menjal smrdljivo plenico ter drgnil kakec iz hlač. Kosmati neoprani zobje so proti vsemu temu mala malica.

Ko so tvoje želje daleč od realnosti, življenje pa tako nepredvidljivo, je možnost nove (še vroče) skodelice kave itak tako neznatna, kakor lulanje brez spremstva na wc-ju. Takrat se sprijazniš, da boš živel z mrzlo kavo in ji dal vse priznanje, ki si ga zasluži.