Dragi bralci,

pred vami je ena izmed mojih zgodbic s prazničnim pridihom. Upam, da vam bo všeč.

To ni izbrana zgodba, ki je bila udeležena na natečaju RTV, tisto ki jo je RTV izbral za odkup pri natečaju boste morda lahko prav kmalu slišali v oddaji Lahko noč, otroci!

Več o tem si lahko Preberete tukaj:

https://www.rtvslo.si/rtv/za-medije/sporocila-za-javnost/rezultati-natecaja-za-oddajo-lahko-noc-otroci/603590?fbclid=IwAR1N34NS-kt7zt6XKrAZKYrcCGgJ-dbKtGS9NVwdlhS9lbQ5xX6wjE7S_Sw

Zdaj pa k zgodbi 🙂

TOVARNA SNEŽINK

Prihaja zima in čudoviti čas praznikov, ko se iz dimnikov vali dim, z okenc pa začno žareti sveče, luči in pisani okraski. V tem času se kmalu zgodi tudi tisti zimski večer, ko fantje in dekleta kar en za drugim cukajo mame za rokav in z iskrami v očeh sprašujejo:

»Mama, ali vohaš, kako diši po snegu?« To je čas, ko se tudi narava pripravlja na zimo. Drevesa odvržejo liste, nekatere živali pa se odpravijo na zimsko spanje, da bodo lažje preživele ta čas, ko zanje ni dovolj hrane in vode.

Tudi Jurček se je letos spraševal, kdaj bo zapadel prvi sneg. Komaj je čakal, da z neba začno padati ti puhasti kristalčki vseh mogočih oblik, ki bodo oblekli vso naravo v belo odejo. Zares je že močno dišalo po snegu. Bil je vznemirjen, da ni mogel zaspati. In tako je sklenil, da počaka, da njegova družina zaspi, nato pa se bo izmuznil iz hiše in zunaj počakal na prvi sneg. Zagotovo se bo zgodilo prav kmalu. Ravno vonj po snegu je njegovo družino ta večer prav kmalu zazibal v spanec. Jurček jo je ucvrl skozi mesto do gozda, kjer je stala majhna jasa. Brr, kako je bilo mrzlo, veliko huje, kot si je predstavljal. Sedel je na štor in čakal.

A snega od nikoder.

Tedaj je mimo njega priskakljal zajček Brček.

»Jurček, kaj pa počneš tukaj?« je začudeno vprašal.

»Ja, kaj pa počnem? Kako pa je vendar videti? Sneg čakam,« je odvrnil Jurček.

Zajčku pa se zdelo nadvse smešno.

»Ta je pa dobra! Saj se vendar šališ! Ali mama sploh ve, da si tukaj?« ga je vprašal.

»Seveda ne. Vedno pravi, da moramo takrat, ko zadiši po snegu, otroci čimprej zaspati. Če bomo dovolj pridni in se bomo zbudili v zasneženo jutro,« mu je povedal Jurček.

»Pa še kako prav ima!« je vzkliknil zajček in odskakljal naprej po poti.

Jurček je še vedno čakal, a snega od nikoder.

Kmalu je mimo pribril Veter.

»Fijuuuu, fijuuuu,« je zavijal.

Ko je zagledal fantka na jasi, se je brž ustavil.

»Jurček, kaj pa ti tukaj. Mar ne bi mogel že spati?« ga je prijazno vprašal.

»Že, že. A potem ne bi nikoli videl, kako zapade prvi sneg!« je vzkliknil Jurček.

»A tako torej, sneg čakaš. Veš, ravno sem letel mimo Tovarne snežink in moram ti povedati, da se bo zgodilo prav kmalu!« je kimal Veter.

»Kaj se bo zgodilo?« je vprašal Jurček.

»Ja, prvi sneg, vendar! Pridni oblaki nam že pripravljajo prav veličastno snežno čarovnijo.«

»Kaj res?« je z iskrami v očeh vprašal Jurček.

»Joj, komaj čakam, da vidim prve snežinke!«

Veter je nekaj časa razmišljal, lahno zapihal najprej v levo, nato v desno, in spet spregovoril:

»Bi rad videl, kako nastanejo snežinke?«

»Seveda!« je vzkliknil Jurček.

Veter je vzel zalet, in kar se da močno pihnil, si zavihtel Jurčka na ramena ter ga ponesel visoko navzgor. Drvela sta skozi vlažne meglice, vse dokler nista prispela do prvih oblakov.

»Tole so Nimbustratusi,« je dejal Veter in mu pokazal sive oblake, ki so kot široka in gosta koprena počivali na nebu, »oblaki, ki nam poleti pričarajo dež, pozimi pa sneg!«

»Nič kaj prijazni ne izgledajo,« je prestrašeno rekel Jurček.

»Na zunaj so res videti malce hudi in temačni. Vendar je to le zato, ker varujejo veliko snežno čarovnijo.«

»Kakšno čarovnijo?«

»Reče se ji Tovarna snežink. Počakaj, tudi to ti pokažem,« je dejal Veter.

Tedaj se je dogodivščina šele začela. Veter je z Jurčkom na ramenih švignil skozi vrhove največjega temnega oblaka in se zapodil v njegov trebuh. Nad njunima glavama so švigale ledene iglice in ledeno mrzle kaplje vode. Veter je spretno vijugal in se jim poskušal izogibati. Videti je bilo, kot da dobro pozna pot do Tovarne snežink. Vhod vanjo je bila najmanjša špranjica, čisto na dnu oblakovega trebuha. Ko sta Veter in Jurček smuknila skozi njo, se je pred njima razprostrl velik in sijajen prostor, v katerem so vsak za svojo mizico stali majhni možički. Ti so z najdrobnejšimi kladivci, dleti ter drugim orodjem iz ledu klesali najrazličnejše snežinke. Jurček je strmel vanje kot začaran. Eden izmed njih je izdeloval majhne zvezde, spet drugi podolgovate paličice, ki so bile tanke kot kakšne igle, tretji je izdeloval rožice, četrti majhne stolpiče, peti valje, šesti majhne šestkotne plošice, sedmi pa lepo razvejana drevesca. Oblik je bilo nešteto in nobena snežinka ni bila enaka drugi. Prav potiho sta Veter in Jurček zaplula nad njimi in si ogledovala nastajanje teh majhnih čarobnih puhastih kristalčkov. Možički so vse snežinke metali v skupno posodo, ki se je polnila in polnila in izgledalo je, kot da bo vsak hip čisto polna.

»Čas je,« je rekel Veter in z vso hitrostjo neslišno smuknil skozi ozko špranjo iz oblakovega trebuha navzven.

»Zdaj se bo zgodilo,« je še dodal, in se ustavil, s Jurčkom na ramenih, tik pod oblakom.

Trebuh temnega oblaka Nimbostratusa je bil videti, kakor da bo ravnokar počil. Tedaj se je oglasilo na tisoče kraguljčkov, ki so s svojim zvončkljanjem prav previdno in počasi razparali oblakov trebuh. Iz njega so začeli padati drobni puhasti kristalčki – prav tisti, ki so jih možički vztrajno metali v veliko posodo. Lahkotno so se pozibavali, kakor da želijo plesati po nebu. Jurček jih je nekaj časa opazoval, nato pa jih je začel loviti na svoje dlani in najslajše – na svoj jezik.

Veter je, z Jurčkom na ramenih in snežinkami v žepih, vzel zalet, se zavrtel v čarobni vrtinec in jih vse skupaj vodil navzdol proti zemlji. Na nebu so že svetile zvezde, sonce je že davno zašlo, luna pa je nasmejano mahala v pozdrav. Jurček se je, prevzet od snežne čarovnije, vrnil zavetje toplega doma in se končno tudi sam zazibal v najlepši spanec. Snežna čarovnija pa se je nadaljevala in kmalu je bilo mesto prekrito z mehko belo odejo.