Pred oknom je stala drobcena deklica, oblečena v modro spalno srajčico in modre copatke. Dolge črne lase je imela spletene v dve kiti, ki sta ji padali preko ramen. Ime ji je bilo Jerica. Opazovala je zvezdno nebo in si želela, da bi lahko poletela do zvezd in jih videla čisto od blizu.

Naenkrat je nekdo potrkal na okno.

»Kdo je?« je previdno vprašala Jerica.

Zaslišala je droben pridušen glasek, ki je zacvilil:

»Odpri okno, deklica, saj bom vendar zmrznil!«

Jerica je odprla okno in se razgledovala naokrog, da bi našla nočnega obiskovalca.

»Tukaj na polici sem! Zelo me zebe, prosim, spusti me noter, le urno,« je drgetaje prosil  nepovabljeni gost.

Jerica ga je naposled le zagledala. Bil je modrovijoličast hrošček, velik, okrogel in bleščeč kot kakšen kovanec. Takoj ji je postal všeč.

»Takšnega hroščka pa še nisem videla. Imaš morda ime?« je očarano vprašala.

Horšček je zapel:

»Juhehej, juhuhu,

jaz sem hrošček Čiribu.

H gozdni cvetki brž se skrijem,

v cvetnih listih tam zaspim,

kapljico dežja popijem

in k otrokom poletim.

Ti otroci bistre glave

zvezd nebroj preštevajo,

vsak večer jih moja krila

v širni svet sanj poneso.«

»Sem čarobni hrošček Čiribu. Odpeljem te, kamorkoli želiš,« je dejal obiskovalec.

»Tega pa ne verjamem!« se mu je smejala Jerica.

»Prav nič se ne šalim,« je malce užaljeno, a skrivnostno povedal.

»Tudi do najbolj oddaljenih zvezd te lahko odpeljem,« je prepričljivo dodal, kot bi vedel, o čem je deklica ravnokar sanjarila. Prav to je Jerico prepričalo.

»Juhej, juhuhu! Le kako si vedel, da si želim odleteti prav do zvezd? Kdaj pa greva?« je neučakano vprašala in od veselja zaplesala po sobi.

»Takoj bova šla! Ampak do zvezd je dolga pot!« je prebrisano odgovoril Čiribu. Vse je šlo po njegovem načrtu. Jerica ni vedela, da ima hrošček nekaj za bregom. Bil je namreč mojster prevare. Hitro se je spomnil zgodbe, ki ji je bilo moč verjeti.

»Kako pa greva? Najbolje, da kar takoj splezava na okensko polico in vzletiva!« je predlagala Jerica, stopila k oknu in ga spet odprla. Čiribu je zadrgetal od mraza in ji burno odvrnil:

»Ne, trapica, brž zapri okno! Jaz sem vendar čarobni hrošček. Letim s pomočjo čarovnije. Da odideva na potovanje, ne potrebujeva niti oken niti vrat. Le pozorno poslušaj moja navodila,« je rekel in se ob tem razgledoval po sobici, kot bi iskal pravo mesto za vzlet.

»Najprej boš poiskala najtoplejšo odejico, kar jih imaš, in me zavila vanjo. Mar ne vidiš, da sem čisto premražen? Dokler se ne pogrejem, sploh ne morem vzleteti, kaj šele leteti do zvezd!«

Tako je Jerica tudi storila. Čiribu je urno splezal pod odejo, da so na plano najprej pogledale le njegove tipalke. Pridušeno je povedal, da morata zapreti oči in skupaj izreči čarobne besede, ona pa ga mora pobožati najprej po enem in nato drugem krilu, da bo čarovnija delovala.

»Ponovi za menoj Jerica! Čiribu po enem krilu, čiriba po drugem krilu, en, dva, tri, hrošček že leti!« jo je poučil Čiribu.

Jerica je ponovila čarobni izrek in miže čakala, da se kaj zgodi. Ker se ni zgodilo nič, je počasi odprla oči in zagledala hroščka, ki je bežal stran od nje.

»Hej, Čiribu, kam se ti mudi? Menda ne greš brez mene?« je presenečeno vprašala.

Čiribu se je zmedeno obrnil, saj ni pričakoval, da ga bo deklica tako zlahka odkrila. Domislil se je pretkanega odgovora.

»Lačen sem! Pomislil sem, da bi pobral s tal nekaj drobtin, preden greva na pot. Do zvezd je daleč. Na pot ne morem iti lačen, saj bi omagal. Škoda bi bilo, da bi poletel lačen in nemočen pristal v krošnji drevesa namesto na nebu, med zvezdami, kaj praviš? Morda bo bolje, da mi kar ti prineseš nekaj krušnih drobtin iz mamine shrambe,« je naposled predlagal.

Jerica je prikimala. Tiho je stekla mimo mamine spalnice v shrambo, vzela hlebec sladko dišečega svežega kruha, odtrgala kos sredice in ga odnesla hroščku. Čiribu je kar zagodel, ko je zavonjal svež kruhek in zagledal sočno sredico v Jeričini roki. Takšne poslastice pa še ne! V usta je nosil drobtinico za drobtinico in glasno cmokal. A Čiribujevih želja še ni bilo konec.

»Prehudo sem žejen, da bi letel!« je razvajeno zacvilil, ko se je najedel kruha, in Jerica mu je brž postregla še s sladkim nektarjem iz mamine shrambe.

»Od sladkega nektarja sem ves lepljiv in umazan,« se je zopet pritoževal.

»Z zlepljenimi krili ne morem leteti. Odnesi me v kopalnico in me okopaj!« je za tem ukazal deklici.

Jerica je odnesla hroščka v kopalnico. Tam ga je skrbno okopala in obrisala. Res si je želela poleteti do zvezd, zaradi česar ji ni bilo težko ustreči.

»No, Čiribu, me boš zdaj končno odpeljal?« je že skoraj omahnila od utrujenosti.

»Seveda, saj sem ti obljubil, mar ne? Le brž izgovori čarobne besede!« jo je spodbudil Čiribu. Videl je, da se zunaj že prebuja sonce. Tokrat je imel lažjo nalogo, saj je bil topel, sit, odžejan in še okopan. Takoj ko deklica zapre oči, ji bo ušel in smuknil v shrambo, si je mislil.

»No, Jerica, le brž, le brž, se že dani,« je spet nestrpno pripomnil. A Jerica mu ni odgovorila, saj je zaspala, in to kar na kopalniški preprogi. Čiribu se je zadovoljno nasmehnil in prav počasi oddrobil proti shrambi. Njegov načrt je uspel: našel je nov dom, Jerica pa je sanjala o tem, kako leti do najlepših in najbolj žarečih zvezd na nočnem nebu.

In tako, dragi otroci, je tudi v življenju. Nekatere želje se nam uresničijo z mnogo truda, nekatere pa so le en mežik stran. Pomembno je, da veste, da jih lahko uresničimo sami, in da za to ne potrebujemo prav nikogar drugega.

Zato zaprimo oči in se skupaj potopimo v svoje sanje, in kdo ve? Morda se nam že danes kakšna želja uresniči kar takoj zdaj, v sanjah.