Dragi nadobudni bralci!

Za prvi šolski dan vam podarjam svojo zgodbico o Gospodu Levu. Zgodba je primerna predvsem za šolske otroke prve triade osnovne šole, prve bralce, morda pa bo všeč tudi kakšnemu predšolčku.

Vesela bom vaših odzivov, še najbolj pa me bodo razveselile risbice, ki jih bodo o zgodbi narisali otroci! Z veseljem mi jih lahko pošljete 🙂 Jutri pa objavim še drugi del zgodbe!

ŽELIM VAM IMENITNO IN VESELJA POLNO NOVO ŠOLSKO/VRTČEVSKO LETO!

 

GOSPOD LEV

1. DEL

Bilo je zgodaj zjutraj. Tako zgodaj, da sta mami in oči še spala. Martin je zlezel iz postelje, čeprav je bila zunaj še tema. Odpravil se je naravnost v kuhinjo. Pošteno mu je že krulilo v želodcu, zato je iz hladilnika vzel mleko, iz zgornje kuhinjske omarice pa koruzne kosmiče. Zdaj, ko je dopolnil 8 let, jih je že z lahkoto dosegel, medtem ko je njegov bratec Urban še vedno potreboval stol ali pručko, da si je lahko postregel iz zgornjih kuhinjskih omaric. Pripavil je zajtrk zase in za bratca, ki je še spal.

Glup-glup-glup je natočil mleko iz terapaka v skledo za bratca, in glup-glup-glup-glup še v drugo skledo zase. Sebi je vselej nalil kakšno kapljico mleka več, saj je bil vendar starejši, večji in zagotovo bolj lačen. Hrsk-hrsk-hrsk je v prvo skledo natresel kosmiče za bratca in hrsk-hrsk-hrsk-hrsk v drugo skledo še zase. Tudi kosmičev je sebi natresel malce več, saj je lakota pač huda stvar.

Ko mu je uspelo vse pripraviti, je njegov bratec običajno že pridirjal iz zgornjega nadstropja. A danes ni bilo tako. Danes je Martin vstal tako zgodaj, da je prehitel celo prihod sonca na nebo, bratec pa je še vedno lagodno vlekel dreto in plul v morju najslajših sanj.

Kot bi mignil je Martin pohrustal svoj skrbno pripravljen obrok in poiskal peresnico z barvicami ter prazen risalni list papirja. Rad je risal, še posebej živali. Domislil se je, da bo danes narisal leva. Najprej se je z rjavo barvo lotil grive in gobca. Spodobi se, da ima lev gromozanski gobec, z ostrimi čekani in vsaj za pest velik smrček. Tudi oči in brke je narisal primerne velikosti. Takoj, ko je končal z brki, je narisal še velik trup in štiri tace. Sprednjim dvem tacam je narisal pet, kot britev ostrih ostrih krempljev, zadnjim pa le štiri, saj imajo levi, tako kot vse mačke, skupaj 18 krempljev. Nazadnje je narisal dolg rep s košatim metličastim cofom na koncu. Lotil se je barvanja. Barval je tako vneto, da je skoraj napravil luknjo v risalni list in uporabil vse mogoče barve od rumene do črne.  

Po nekaj minutah, ko je bil lev končan, je Martin začel občudovati svojo risbo. Lev je bil tako strašen, kakor da bi bil čisto pravi pravcati lev in celo zdelo se mu je, da ga kar malce postrani gleda. Čudno ga je zaščemelo pod prsti in od samega strahu se je začel ritensko odmikati od mize in stola, kjer je risal. Pri vzvratnem odmikanju se je po nesreči spotaknil ob legokocko, ki jo je pozabil včeraj zvečer pospraviti in bumf, padel na zadnjo plat. Ko se je pobral nazaj na noge, pa ni mogel verjeti svojim očem. Na njihovi kuhinjski mizi ni stal nihče drug, kot pa pravi pravcati lev, ki je še nekaj trenutkov nazaj živel le v njegovi risbi. Martin je obstal kot okamenel, v trebuhu ga je začrvičilo, po nogah so mu zgomazeli mravljinci, v obraz pa je postal popolnoma bled.

Najraje bi na ves glas zavpil:

»SREDI NAŠE KUHINJE STOJI PRAVI LEV!« a si je premislil. Lev bi vendar lahko ob vsakem napačnem gibu planil na njega. Raje je ostal  tiho kot miška in se sploh ni zganil.

Lev je presenečeno gledal Martina, a nič ni kazalo na to, da bi mu hotel storiti kaj žalega. Ko je videl, da ta nima nobenih posebnih načrtov zanj, je zaspano zazehal in se zleknil na sredino kuhinjske mize. Od daleč je povohal skledo s kosmiči, ki so bili pripravljeni za njegovega mlajšega brata, a ni bilo videti, da bi se takšnega zajtrka kaj posebej veselil.

V tistem trenutku se je s stopnišča zaslišalo topotanje. Takšen hrup bi v Afriki lahko povzročil le nevzgojen trop povodnih konj in lev je zagotovo pomislil, da se je ta isti trop znašel tudi na stopnišču Martinove hiše. Lev pač ni vedel, da niso le povodni konji tako glasni uporabniki stopnic ob petih zjutraj. Martinu je bilo kakopak jasno, da na njihovem stopnišču ni nobenega povodnega konja, temveč le pobalinski 6-letnik po imenu Urban. V trenutku levove nepozornosti je Martin smuknil skozi kuhinjska vrata na hodnik in jih še pravočasno zaloputnil za seboj. Znašel se je pred jutranje razposajenim bratcem, ki je le malo pred tem misli, da bo lahko nemoteno pritopotal v kuhinjo in se lotil svojih kosmičev.

S telesom se je postavil naravnost med njega in vrata ter mu brez kakšnega posebnega premisleka rekel:

»Ne moreš vstopiti, v naši kuhinji je lev!«

Urban, je bil že dovolj star, da je vedel, da levi živijo le v Afriki,  ali v živalskem vrtu, nikakor pa v njihovi kuhinji, zato mu je nejevoljno zabrusil. »Tega ti pa ne verjamem! Umakni se mi s poti!« in se hotel preriniti mimo njega.

»Ne morem ti pustiti, da greš v kuhinjo, saj bi te lahko lev požrl, me razumeš!« je Martin branil kljuko kuhinjskih vrat pred segajočo Urbanovo roko.

»Že prav, če je v kuhinji lev, potem je v kopalnici slon!« je zavil z očmi mali Urban in s šobo na ustih ter prekrižanimi rokami čakal, kaj bo storil njegov starejši brat. Ta je presenečeno obstal, nato pa urno stekel do kopalnice, da bi se še sam prepričal v njegove besede. Glej ga zlomka, kaj pa če je vse res! Kaj, če imajo v hiši cel živalski vrt?! Po tem, kar je videl v kuhinji, je bilo prav vse mogoče. Urban je izkoristil priložnost, ko mu starejši brat ni preprečeval vstopa v kuhinjo in planil vanjo. Pred seboj je zagledal pravega pravcatega leva. Ta je sedaj sedel na očetovem stolu in bral časopis, ne da bi se pustil posebno motiti pri tem.

Ko je opazil, da v kopalnici ni nobenega slona, se je Martin nemudoma vrnil v kuhinjo in opazil, da je prepozno. Le kako je lahko nasedel takšni neslani šali!

Bratec je nemočno stal sredi kuhinje in nepremično zrl v leva. Takoj, ko je opazil, da se je Martin vrnil, se je prestrašeno skril za njim in le vsake toliko preko njegovih ramen pokukal, če je lev še vedno tam.

»Saj mogoče ni nevaren.« je poskušal bratca pomiriti Martin.

»Z-z-z-zakaj pa ima potem tako ostre čekane?« ga je vprašal Urban.

»Tega ne vem zagotovo, verjetno jih potrebuje, da lahko je meso.« je odgovoril Martin

»A, če bi hotel požreti naju, potem bi to že naredil, kajne?« je še hitro dodal.

 »Mogoče pa sploh ni pravi lev, saj pa vidiš, da bere očetov včerajšnji časopis. Pravi levi že ne znajo brati časopisa!«

»K-k-k-k-kako pa je prišel v našo kuhinjo?« ga je s tresočim glasom vprašal Urban, ki ga Martinovo prigovarjanje ni prav nič potolažilo.

»Pravzaprav mislim, da sem kriv jaz.« je odvrnil Martin. »Narisal sem ga na risalni list, potem pa … potem pa je bil kar tukaj. Ušel je z lista!«

Urban je pogledal na risalni list, ki je ležal na mizi in opazil, da je ta popolnoma prazen. Pogoltnil je slino. Najsi je lev zgolj prebiral časopis, se je Urbanu zdel za odtenek preveč strašen, da bi kar pristopil k njemu in ga pobožal kot kakšnega kužka.

»Kaj pa, ko bi mu dala kaj jesti, saj veš, tako za vsak slučaj, da ne požre naju?« je vprašal Martina.

»Imenitna ideja!« je šepnil Martin in se ritensko začel približevati hladilniku in ga brž odprl, da bi pogledal, če imajo kaj mesa za njunega novega nepričakovanega gosta. Ostalo je še nekaj pečenke od večerje. Hitro jo je zgrabil in kar po tleh zakotalil pred stol, na katerem je sedel lev. Lev je pogledal pečenko in razočarano prhnil skozi nosnici.

»Ojoj!« je zgroženo izdavil Urban. »Pečenka mu že ni všeč.«

»Mogoče pa želi, da mu postreževa na krožniku, kot pravemu gospodu. Kar poglej ga, kako elegantno sedi na očetovem stolu. Zagotovo se mu zdi preveč nekulturno jesti pečenko kar s tal.« je razmišljal Martin.

S tresočimi koraki se je odpravil po krožnik.

»Mar mu boš nesel krožnik prav do mize?« ga je vprašal Urban » T-t-t-te ni nič s-s-s-strah?«

»Kaj pa mi drugega preostane?« je povsem resno odvrnil Martin in nadaljeval pot do mize, pod katero je pobral pečenko in jo postavil na krožnik, nato pa se je previdno in kar se da hitro ritensko odmaknil od mize in leva.

Lev je pogledal krožnik in povohal pečenko. Rahlo se je celo obliznil. Nato pa jo je, mljask, požrl v enem samem zalogaju. Martin in Urban, ki sta vse do sedaj zadrževala dih, sta si globoko oddahnila.

»Mogoče pa mu ljudje ne teknejo najbolj.« je pripomnil Martin.

»Ali misliš, da bi ga lahko pobožal?« je vprašal, kakor da sploh ne pričakuje odgovora in se očarano nad mogočno zverjo začel počasi približevati levu.

»Počakaj, kaj pa delaš?« se je za lastnega brata ustrašil Urban in ga potegnil za roko nazaj k sebi.

»Hočem ga pobožati. Ali ne vidiš, da v resnici ni prav nič strašen.« se je kar naenkrat nad ogromno zverino raznežil Martin. Gledal ga je, kakor da pred njim sedi majhen puhast zajček in ne gromozanski razkuštran lev z velikimi čekani in kremplji, ostrimi kot britev. Urban je odprtih ust strmel v brata, kako se kot začaran približuje strašnemu levu.

Martin je počasi stegnil svojo desno roko in pustil, da jo lev s svojim ogromnim smrčkom previdno prevoha. Ko je to storil, se je lev kar sam, kot kakšna udomačena muca, ki si želi crkljanja, podrgnil ob njegovo dlan. Martin ga je pobožal po glavi in mu začel s prsti razčesavati dolgo grivo. Lev se je od ugodja naslonil nazaj na stolu in Martin bi lahko prisegel, da ga sliši, kako po tihem prede kot majhen mucek. Ni minilo pet minut, ko se je opogumil tudi Urban in se približal levu, da bi ga pobožal. Kdo bi si mislil, da bo kdaj takole od blizu videl pravega leva. In ne le videl, da ga bo lahko kar pobožal sredi svoje lastne kuhinje. Kaj takšnega bi si lahko zamislil le v kakšnih neverjetnih sanjah!

»Kaj pa bova zdaj? Mami in oči bosta ponorela, če bosta zagledala leva v kuhinji! Kaj ponorela, mamico bo kap!« je žalostno dejal Urban. »Sploh pa ga nama ne bo dovolila obdržati. Saj veš, da je nisva mogla prepričati niti za kužka!«

V tistem trenutku sta zaslišala glasove iz zgornjega nadstropja. Mama in očka sta se prebudila.

»Brž, skrijva ga!« je vzkliknil Martin.

»Kam pa ga bova skrila?« se je začel po kuhinji ozirati Urban. Možnosti res ni bilo veliko. V hladilniku in zamrzovalniku bi se nemara prehladil, kuhinjske omarice pa so bile polne hrane in druge navlake, zato v njih ravno ni bilo prostora še za leva. Koš za smeti bi se mu nemara zdel preveč umazan za skrivališče, ko pa je tako omikane narave, da je še pečenko želel jesti zgolj s krožnika, v pečici pa je bilo prenevarno, če bi se mami zahotelo že navsezgodaj pripravljati kosilo in bi pečico lahko odprla.

»Pod kuhinjsko mizo!« je končno ugotovil Martin.

»A kako? Kaj pa, če ne bo hotel iti?« je dvomil Urban.

A nista mogla predolgo čakati, saj sta slišala, da je mama prenehala s tuširanjem in bo zdaj zdaj vzela pot pod noge ter krenila navzdol po stopnicah, naravnost v kuhinjo.

»Ne preostane nama drugega, kot pa da se z njim pogovoriva!« je predlagal Martin.

»Dragi lev, poslušaj, najini mami in očku se bo kar zmešalo, če te najdeta tu. Lahko da bosta poklicala policijo, ali pa v živalski vrt, od koder te bodo prišli ujeti in strpati v kakšno smrdljivo kletko, iz katere ne boč mogel nikoli več zbežati. Misliva, da bi bilo najbolje, če odložiš časopis in se skriješ pod našo kuhinjsko mizo. Vsaj za kratek čas, dokler ne gresta mama in očka v službo. Potem pa ti bova našla že kakšen boljši kotiček. Prosim te lev, skrij se pod mizo!« ga je proseče pogledal.

»Pa ti bova priskrbela en lep kos mesa, obljubiva!« je dodal Urban.

Lev je gledal zdaj enega, zdaj drugega, rekel pa ni nobene. Zaslišali so se koraki na stopnicah.

»To je gotovo mama!« je nesrečno zavzdihnil Urban.

Ravno, ko je mama zgrabila za kljuko kuhinjskih vrat, je lev skočil s stola pod mizo in v trenutku, ko je mama stopila v prostor, se je pod mizo skril še njegov košat metličast rep.

»Kaj pa vidva naklepata?« je mama vprašala pobalina, ki sta bila videti povsem iz sebe in bleda kakor sveže prepleskane stene.

»Nič.« je, kar se da hitro, odvrnil Martin. Nato pa mu je v glavo šinila pomembna misel – lev bo zagotovo kmalu spet lačen. Najbolje bo, da mu že kar vnaprej priskrbita nekaj za pod zob.

»Le lačna sva, strašno lačna! Najraje bi pojedla kar vsak po dva zrezka, kajne Urban?« se je zlagal mami in s komolcem pod rebra drgnil mlajšega bratca, da bi sodeloval v igri. Mama ga je debelo pogledala, nato pa sumničavo pripomnila: »Saj veš, da so zrezki jed, ki jo jemo za kosilo ali večerjo in nikakor ne za zajtrk!«

»Prosim mama, prosim, sestradana sva!« je moledoval Martin.

»Če ne bom takoj pojedel vsaj dveh zrezkov, bom kar umrl!« je prepričljivo dodal Urban.

Mama je njuno nenavadno vedenje sprejela z zmajujočo glavo, nato pa sklenila, da fanta zagotovo pospešeno rasteta in potrebujeta za to veliko hrane. Še posebej mesa. Hitro je spekla kar pet zrezkov.

V kuhinjo je prišel še očka, kateremu so se usta razlezla v širok nasmeh, ko je zavohal, vonj po pečenem mesu že ob 7. uri zjutraj. Mama je pravično razdelila zrezke, po dva vsakemu izmed otrok in enega očku. Očka se je sicer sprva namrščil in se hotel pritoževati, a ga je mama kaj hitro utišala z besedami: »Saj veš, da še rasteta, morata več jesti!« Zato se je namrgodeno posvetil kuhanju kave. Ko je otrokoma hrbet za trenutek obrnila še mama, sta urno napičila zrezke na vilice in jih pomolila pod mizo svojemu novemu levjemu prijatelju. Ta je zrezke zmazal s skorajda preglasnim mljaskanjem, nato pa zopet tiho čakal pod mizo. Ko se je mama vrnila za mizo skoraj ni mogla verjeti svojim očem. Vsi štirje zrezki so izginili!

»Kaj pa se je zgodilo z zrezki, menda ne bosta trdila, da sta jih že pojedla!« je začudeno vzkliknila. »Saj so bili še vroči!«

»Saj sem ti rekel, da sva sestradana!« se je zarežal Martin in pomežiknil Urbanu.

»Sestradana kot leva.« se je zasmejal še Urban.

V tistem trenutku pa je bil Urban rahlo nepreviden. Njegov kozarec z mlekom se je prevrnil in razletel tisoče majhnih črepinj pod mizo. Urbanu in Martinu je zastal dih. Le kaj se bo zgodilo, če mama sedaj pogleda pod mizo in zagleda njunega leva. Martin se je pognal s stola, da bi prvi zgrabil za metlo in pospravil črepinje, a očka ga je hitro ustavil z besedami:

»Počakaj, ne hodi vendar bos, saj se boš še porezal.« Martin je prestrašeno pogledal Urbana, kot bi mu hotel reči, naj vendar kaj stori. Urbanova nagajiva očka sta švigala od mame, do očeta in do razbitega kozarca na tleh. A ni se mu uspelo domisliti ničesar. Žalostno je na tla spustil prtiček, ki ga je držal v levi roki.

Mama je nejevoljno vstala od mize in se sklonila, da pobere črepinje izpod mize.

Zdaj zdaj, se bo iz oči v oči zagledala z levom, ki je čakal pod mizo. Zagotovo bo zakričala od strahu, je pomislil Martin.

A mama ni zakričala, leva tudi omenila ni. Pospravila je črepinje, pobrisala polito mleko pod mizo in pospravila še krožnike z mize. Martin in Urban sta se namrščeno gledala izpod čela in se brcala pod mizo. Prvi je pogum zbral Martin in pokukal pod mizo, ko je mama stala pri koritu, oče pa se je že obuval za v službo. Takoj za Martinom je glavo pod mizo pomolil še Urban. Na začudenje obeh leva sploh ni bilo pod mizo. Ozrla sta se po kuhinji, a tudi nikjer drugje ga ni bilo videti. Prestrašeno sta se ozirala naokrog, tedaj pa je Urban pohodil nekaj mehkega. Pogledal je na tla in zagledal papirnat prtiček, ki ga je po nesreči spustil iz rok pred nekaj minutami. Na njem je ležerno počival lev. Očitno je skočil vanj, takoj ko je opazil, da se bo pod mizo sklonila njuna mama.