A veste, kaj je natančnost? 

Vlak pelje mimo črede ovac in potnik komentira: “Ah,12.459 ovac”.
Drugi v kupeju se osuplo zazrejo vanj in se čudijo njegovi natančnosti pri štetju. 
Možakar pa zgolj skomigne z rameni in reče: “Pa kaj?! Nič posebnega. Prešteješ noge in deliš s štiri.”

No, zdaj sem vam zelo nazorno pojasnila, kaj je natančnost, a pustimo šalo ob strani. K natančnosti pa se vrnemo ob koncu te objave.

Včasih se mi zdi, kot da naš dan ne mine brez raznoraznih jezikoslovno-gramatiklnih zapletov 😀 Tudi današanji dan ni bil nobena izjema. Z Martinom sva prišla iz vrtca eno uro prej kot običajno, saj se je prvič odpravljal na trening gimnastike. Bil je nenavadno dobro razpoložen in mi je povedal, da so se danes v vrtcu učili o koliščarjih. Bila sem res navdušena, in ker je bil nadpovprečno zgovoren, sem ga povprašala o tem, kaj so se naučili. Nadejala sem se, da bom vsaj enkrat dobila kaj več kot pa odgovor: »Ne spomnim se!« In moji upi so bili poplačani. Martin je vedel vse o koliščarjih. Še tisto, kar jaz in vi nismo nikoli izvedeli in še nikoli nismo slišali. Več od vsakega zgodovinskega učbenika.

Jaz: “No, povej mi, kdo so bili koliščarji!”

Martin: “Koliščarji so bili prvi ljudje, ki so se tukaj rodili. Oni so bili tudi prvi ljudje, ki so rodili živali.”

Jaz: “Kaj so rodili?”

Martin: “Živali. Bika a veš.”

Jaz (seveda sem na tem področju popolnoma mrzla, po pravici: ne vem): “Rojevali so bike?” zmedeno vprašam.

Martin: »Ja bike pa živali pa tko.«

Jaz: »A-ha.« Aha – je moj najvarnejši odziv na vse pretresljive novice, na katere naletim iz ust svojih otrok, ker se jim nočem a priori začet smejat, čeprav se včasih res komajda zadržujem.

In tako razmišljam, spet s hitrostjo vrtnega polža in v stilu zaščitniške mame, češ: Naš otrok pa že ni tako trapast, da bi si kaj takega preprosto izmislil. Naš pa že ne! Bogve, kaj so jim v vrtcu povedali, da ni razumel! Celo toliko mi ni šlo v račun, da sem pomislila, da obstaja kakšna zgodba o biku in koliščarjih, zaradi česar sem začela guglati zgodovino koliščarjev, da bi le prišla temu rojevanju bikov do dna. Vedno bolj sem bila prepričana, da mora biti kakšna zgodba o tem, le da jaz nisem dobro poslušala pri zgodovini. Še malo me je bilo sram, ker živimo na barju in te zgodbe o »iz koliščarja rojenemu biku« ne poznam.

Prebiram, prebiram, prebiram pa nič. Le izvedela sem mnogo novega, na primer, da je s koliščarji na Ljubljansko barje prišlo poljedelstvo, in da so se blizu kolišč koliščarji ukvarjali predvsem z rejo domačih živali, kot so govedo, ovce, koze in svinje. Ko sem vsaj šestkrat prebrala prejšnji stavek sem končno dojela, da so domače živali zgolj REDILI, RODILI žal nobene, še najmanj bika.

Redili, rodili, ne rabimo lih pretiravat z natančnostjo.