Blog

Zavetje

Beseda zavetje me spomni na veverice. Ne sprašujte me zakaj, ker ne vem, a tako pač je. Več o zavetju bom pisala v nadaljevanju, veverice pa bomo zaenkrat pustili na miru. Zdelo se mi je le, da moram tole dejstvo izpostaviti kar takoj na začetku. 

V torek zvečer, pravzaprav že kar ponoči, sem poslala eno izmed svojih zgodbic založbi. Prvič sploh. Poslala sem jo okoli 23. ure zvečer. V sredo zjutraj ob natanko 08:10 uri me je že pričakal v e-poštnem nabiralniku odgovor, da zaradi korone trenutno ne bodo v izdajo uvrščali nobenih novih del. Krasno. Nos se mi je povesil kot kakšni stari čarovnici in tisti, ki me poznate, veste, da že prej ni bil prav kratek.

Zgodbice torej zaenkrat ostajajo le zavetje mojim otrokom. V knjižne platnice pa se bodo morda oblekle enkrat kasneje, ko bomo že vsi povsem sprejeli dejstvo, da se dandanes še najbolj splača praskati po ekranu telefona. Je hitreje, ceneje in manj naporno. To je zalogaj, ki ga ta teden le s težavo prežvekujem, kaj šele, da bi ga lahko prebravila. Najbrž se mi bo zataknil nekje na sredi prebavnega trakta in tam zastrupljal mojo bit, dokler ne bo nekdo iznašel primernega protistrupa. 

No, ker smo ravno pri zavetju pa bi z vami rada delila še, da sem se pred kratkim udležila tudi natečaja na spletni strani www.ventilatorbesed.si na temo “zavetje”. (Še vedno poteka in lahko se prijavite tudi vi).

Z vami delim svoj, malce korigiran, prispevek. Želim vam veliko zavetja! 🙂

V otroški sobi dveh nadobudnih dečkov, Martina in Urbana, se vsak večer izgubi na tisoče in tisoče različnih besed. Nekatere so drobne kot mravljice, spet druge večje od slona. Nekatere so tako vigavagaste, da si skoraj zlomiš jezik, če jih ujameš nanj. Tako, kot je dolžnost vsakega otroka, da pred spanjem pospravi igrače, je dolžnost vsake mame, da pred spanjem ulovi vsaj nekaj teh besed za svoje otroke.

Najbolje je, če ji uspe najprej uloviti tiste hecne in vigavagaste, zaradi katerih se vsaj pet minut skupaj krohotamo in valjamo po postelji. Takoj za temi mora uloviti tiste sladke, najslajše, ki nam narišejo na obraz nasmeh, ob katerem bi se še sama mama najraje stopila. Na koncu pa čisto počasi in čisto potiho čaka na tiste nežne in po toplem mleku dišeče besede. Te vsakogar zazibajo v najlepši spanec.

Kadar ima mami dober dan ali večer in ni preveč utrujena, vse ulovljene besede še celo noč, ko midva že spiva, preliva na papir. Pravi, da jih da »v paco«, kjer se nekaj dni, tednov, mesecev ali let dobro pacajo. V tem času jim dodaja raznorazne začimbe, da bi bile le čimbolj okusne, ko jih nekdo pokusi.

Odraslim dolgočascem jih običano ne pokaže, pravi, da je »tako ali tako ne bi razumeli« in bi jo celo okarali, da je to pa »izguba časa«. Nato globoko zavzdihne in pove še, da oni pa že vedo, kaj je to »izguba časa«, saj so vendar dolgočasci. Tako jo vsak večer cukava za rokav, kdaj nama bo vendar pokazala vse te besede ulovljene v kakšno knjigo. Mama pa le zamahuje z roko in je okoli tega nadvse skrivnostna. Pravi, da bi bilo zelo lepo, če bi se te besede kdaj zares ujele v kakšni knjigi, a do tedaj pa je dovolj, če nama zvečer pred spanjem nudijo zavetje. Kaj je to zavetje z bratcem sicer ne razumeva še povsem najbolje, saj štejeva šele 2 in 4 leta, a zagotovo je to nekaj lepega in prijetnega, kjer se počutiš varno, tako ko takrat, ko mama za naju lovi besede pred spanjem.