Blog

V vlogi očeta in sina in vodnega skuterja

Nekaj časa se ne javljam, ker me dnevi prehitevajo kar po desni in po levi hkrati. Pri nas je vse po starem. Pripravljamo se na praznike, veliko pečemo, dobro jemo, poslušamo božične pesmi in vsak večer preberemo zajten kupček knjig, ker vsi vemo, da pozimi tema in noč prideta čisto prezgodaj!

Seveda pa se je vmes nabralo že kar nekaj anekdot, ki bi jih želela deliti z vami, a jih kar sproti pozabljam, zato se vam oglašam zgolj s splošnim updatom našega vsakdana.

Naša otroka obiskujeta enoti vrtca na različnih lokacijah. Naš vrtec (vsaj ti dve enoti) je zanimiv predvsem zato, ker ob 16.00 običajno tam ni več nikogar od otrok. Če prideš malo pred 16h, je torej zelo veliko možnosti, da je tvoj otrok zadnji v vrtcu. Ker je pobiranje mlajšega običajno zelo zamudno, je on vedno na vrsti drugi, a ravno prejšnji teden se je izjemoma zgodilo, da sem iz vrtca pobrala najprej njega. Urban, kljub temu da z menoj ne deli skoraj nobene fizionomske podobnosti, z menoj začuda   ljubezen do plesa in glasbeni okus (sumim, da tudi trmo, a tega ne bom nikoli na glas priznala). Tako je tistega dne, zgolj po slučaju, ostal USB ključ z glasbo moje mladosti vklopljen v radio, midva pa sva se znašla sama v avtu. Urban je začel poplesovati in navijati »Mami, daj pesmico na glas, daj pesmico še bolj na glas!« Dokler ni rohnelo izza šip, ko sva poslušala Daddy Yankeeja in njegovo Oasis De Fantasia. Kar oddahnila sem si, da ni bilo na cesti kakšnih bolj kulturnih državljanov, ki bi se obračali za avtom in nama s prsti kazali, da sva malo ku-ku.

Sicer pa, kadar sem v avtu z otroki nikoli ne poslušam svoje glasbe, niti ne dajem glasbe na glas. Ali poslušamo radio, ali pa kakšne njune pesmice oziroma pravljice. Kadar sem sama, pa si seveda dam duška. Če ste se kdaj vozili za menoj, ko sem sama v avtu, v našem domačem naselju, potem veste, da moj avto na zunaj izgleda, kot da ga vozi neka ostarela gospa, z izključenim slušnim aparatom. Glasba je sicer na glas, a običajno vozim cca 5 km pod omejitvijo, z rednimi, a nenačrtovanimi odkloni, ko divje zahodim plin, brez okolju (in sebi) poznanega razloga. Neizbežno je tudi nepredvidljivo zavijanje v stranske ulice, brez predhodne uporabe smerokaza. Tako, po navdihu. 

Ko z avtom prilezem ven iz našega domačega naselja in zapeljem na ceste, na katerih me nihče ne pozna, se plošča običajno obrne. Kdor se takrat vozi za menoj, običajno misli, da bo iz avta izstopil kak mozoljast adolescent, z močnimi hormonskimi nihanji in bujno rastočim prvim puhom pod nosom. Najstnik, ki mu je očka posodil svoj avto, s polnim rezervoarjem goriva. Najstnik, ki najbolj uživa ravno takrat, ko iz zvočnikov buta do konca navita glasba značilna za obrobje Latinske Amerike, medtem ko avto nevarno vijuga med ostalimi uporabniki ceste, kot da se nekomu mudi na divjo zabavo. Realnost je seveda popolnoma drugačna. Kdo bi si mislil, da se mi mudi po opravkih, kot je nakupovanje wc papirja, ali pa zgolj divjanje domov, da bom zopet lahko zasedla eno izmed svojih običajnih vlog danega življenjskega obdobja. In te vloge, ki jih kot mama oziroma ženska srednjih let, zasedam, se v tem obdobju spreminjajo ravno tako muhasto, kakor da imajo kakšno sorodstveno vez z aprilskim vremenom.

Danes pri uspavanju sem bila na primer neprostovoljno proglašena za policijski vodni skuter. Tega sta, nemudoma, ko sem se ulegla na posteljo, zajezdila oba mulčka. Pardon, prava vodna policista. Povem vam, dobro je imeti tako pametne potomce, da prepoznajo tvoj neizmerni potencial, pa četudi si o svoji identiteti sam pri sebi še vedno v precej velikih dvomih. »Hija, hija, gremo vodni skuter!« sta divje navijala in smer svojega, s prostim očesom nevidnega, potovanja spreminjala z obračanjem krmila. Krmilu je, kdo bi si mislil, služila kar moja glava. Dejstvo, da je Bog zares vsemogočen, se je pokazalo ravno v tem, da Bog pri kreaciji človeka ni pozabil na nobeno malenkost. Tako je za namene uporabe krmila vodnega skuterja na naše glave pritrdil uhlje! In tisti, ki imamo še posebej štrleče, smo v tem pogledu v prednosti. To so »ta boljša« krmila.

Skuterju je bilo kmalu dovolj in spremenil se je v zlohotno orjaško hobotnico skolopendro – ta je imela   osem lovk, dvoje ust in žrelo, ki je bruhalo ogenj (izmislil si jo je Martin in njena podoba krasi vrata našega hladilnika – priznam, ponoči jih od tedaj ne odpiram prav preveč pogosto). Skolopendra je iz žrela izbruhala nekaj ognja in hotela svoja napadlca – policista, ki sta prijezdila na skuterju – pičiti.  A ravno, tedaj ko je postalo zabavno, se je eden izmed policistov odločil, da hobotnica nima več žrela, niti ne more pikati, in da ji je po boju s policistoma ostalo le še 7 lovk. Za mene, gospo srednjih let, v vlogi orjaške skolopendre, je igra v tistem trenutku postala nadvse bedna. Čemu smisel, če kot ultra zlobnica nimam več nobenih možnosti za zmago?! Odločila sem se, da se spremenim nazaj v tečno m’tko in ugasnem luč v spalnici, kar sem jima pojasnila v dobro poznanem policijskem žargonu (»Stojta, sicer ugasnem luč!«). To se je z vidika razorožitve izkazalo za učinkovito, a je prineslo vsesplošno negodovanje ostalih sodelujočih. Kul je, ko ugotoviš, da si edini odrasel v sobi in je kar naenkrat lahko vse po tvoje. A da je bil volk sit in koza cela, sta se na koncu strinjala, da poslušamo še eno malo manj krvoločno pravljico, ob kateri je prva zaspala prav mama.