Moj vstop v novo leto je bil, priznam, sila optimističen. To je ta prirojeni optimizem!

Imeli smo aktiven vikend in danes zjutraj smo jaz in otroka le s težavo vstali. Če nas ne bi desc zbudil iz polkome, bi vrjetno zalegnili kar do poldneva. No, pa smo se le zbrcali v megleno jutro, pozajtrkovali, nakar je Martin odšel z descem v vrtec, Urban pa je čakal name. Iskala sem ključe od avta. A ključev nikjer. Niti rezervnih, ampak za te sem sumila, kje so bili in žal nisem mogla do njih. Urban je potrpežljivo čakal in se igral. Po kakšne pol ure prebračanja hiše na glavo sem ugotovila, da so se moji ključi odpeljali z descom na šiht, in da se morava z Urbanom podati do vrtca peš. Ampak to sploh ni bila najhujša stvar. Preden sem se podala na pustolovščino za svojimi izgubljenimi kluči, sem si skuhala kavo. Celo mislila sem si, končno bom spila vročo kavo, sama v miru. Ampak Murphy nikoli ne počiva. Pa si je mislil, boš ti vraga, premakni raje svojo rit na svež zrak, saj veš novoletne zaobljube pa vse te reči! Z žalostjo v očeh sva zapustila dom, medtem ko se je moja kava prav tako žalostno ohlajala v džezvi.

Urban je bil nad novim načinom odhoda v vrtec  seveda navdušen. V najpočasnejši prestavi je hodil z menoj po poti in se oziral za vsako drobtino, ki jo je zagledal. Šla sva mimo trgovine.

»O, mami, neki moram kupit.«

(Seveda, skoraj 3-letniki morajo vedno nekaj kupit, sicer bo konec sveta, če ne bodo tistega nekaj kupili kar takoj zdaj, pa čeprav niti ne vedo, kaj tisti nekaj je).

»Nimam s seboj denarnice,« mu povem.

»Ampak saj, če nimaš denarnice, lahko pa kar vzameva,« povsem logično zaključi Urban.

»To pa ne, tisti, ki vzame, ne da bi plačal, je pa tat, lopov. Potem bi prodajalka poklicala policijo in bi naju lovili policisti,« poskušam srečo.

»Saj to pa ni problema, ker moj ati zelo hitro teče,« pove in se ustavi pred vhodom v trgovino.

(Zavzdihnem, preštejem do 22, za vsak slučaj, če je do 20 premalo).

»Urban, mi nismo lopovi, ne glede na to, koliko hitro ati teče,« pojasnim.

»Potem pa pejva vsaj na čaj,« pove in pomigne proti baru ob vhodu v trgovino.

»Če pa nimava denarnice!« skoraj obupujem in čakam, da protestniško pove, da je njegov ati najhiter, in kako tega ne razumem.

Potem pozabi in po naključju premakne nogo, kar prebrisano izkoristim. Zopet s hitrostjo vrtnih polžev drsiva proti vrtcu. Po 45 minutah prispeva. Po dobri uri sem doma, kava na štedilniku je med mlačno in mrzlo – in to je znamenje, da se stanje izboljšuje! Morda bo 2022 mlačna kava in ne mrzla 🙂