Blog

Turban in teniske – modni hit letošnje zime

Naš dan se je danes začel čisto običajno – z razdejanjem v garderobnih omarah.

Danes sem, kot vse druge skrbne matere,  vstala 5 minut prej kot običajno (kar zame sicer ni običajno) in fantoma pripravila kupčka oblačil, ki sta ju pričakala lično zložena pred posteljama. Potem sem na lastni koži, prav na tešče, spoznala bistvo pregovora “Važno je sodelovati, ne pa zmagati”. 

Moj izbor oblačil namreč niti približno ni prilezel blizu zmage. Bil je celo izžvižgan, da o kritiki strokovne javnosti sploh ne govorimo. Urban je divje zamahnil po svojem kupčku in opazoval, kako vsaka cunja zase brezbržno leti  po zraku, nato se je slekel do golega in pričel z običajno seanso nudističnega skakanja po Martinovi postelji. Martin je po svojem kupčku pobrskal kot kakšna koklja po gnoju in naredil užaljeno grimaso. “Pa jaz nočem teh oblačil” je zjamrano zagodel in postajal rdeč kot kuhan rak, ko je opazoval bratca, ki kot kakšna opica skače po njegovi postelji.

Ker je bil dan preveč lep, da bi ga pokvarili že zjutraj, mi je bilo popolnoma vseeno, kaj oblečeta, le da bosta pred odhodom na zajtrk oblečena. In ker je bilo v resnici lahko po njuno, jima ni preostalo drugega, kot da se strinjata (pa čeprav bi se še temu tako z veseljem uprla, če bi le šlo!)

Oblačenje, ki je sledilo, je seveda trajalo in trajalo in še malo trajalo. A naposled jima je le uspelo, da sta iz polnih omar skompletirala vsak za en kupček oblačil. Ko sta bila končno oblečena in omare skoraj nepopravljivo razdejane in so bile videti, kot da so bile del razprodaje kakšne ameriške veleblagovnice, sta se gospoda odpravila na zajtrk. Po zajtrku si je Urban premislil glede hlač in oblekel druge in po umivanju zob še tretje. Nato se je odločil, da bo danes za svoje obuvalo izbral Martinove (za dve številki prevelike) poletne superge. Nimam pojma, kje jih je našel, saj vsa poletna oblačila in modne dodatke skrbno skrivamo pred njim v obdobju od septembra do maja, sicer bi v vrtec najbrž odhajal v kopalkah, z rokavčki in potapljaško masko.  A te superge so mu bile očitno usojene. 

Nisem bila razpoložena za pregovarjanje, niti slučajno. In tudi ni bila tiste vrste stvar, zaradi katere bi si človek zavestno hotel pokvariti dan že na prazen želodec, zato sem mu le omenila, da bi ga znalo v poletnih supergah pri -4 stopinjah malo zebsti, ker je zunaj, mimogrede, zima. A Urbana to seveda ni ganilo. On gre pač v koraku z modo in dnevno opazuje mularijo, ki se pri -5 stopinjah sprehaja po svetu v raztrganih hlačah, z golimi gležnji in poletnimi supergami. In kdo bi lahko  zameril skoraj 3-letniku, če je pač že v puberteti. In tako je šel v vrtec v poletnih supergah in z Martinovim šalom ovitim okrog glave, kot turbanom. Ko sem mu v vrtcu na poličko odložila kapo pa mi je z vso resnostjo zabičal:

“To pa odnes domov, takoj!” ker njegovo prosvetljenstvo bo danes marširalo po zemeljskih površinah kot po modni pisti v turbanu in poletnih supergah s svojo tipično robocop hojo. Ko je vstopil v igralnico sem mu sicer povedala, da bom poletne superge zamenjala z zimskimi čevlji in njegov kvaziturban z običajno kapo, a ni bilo videti, da bi njegove antene to lahko še ujele. Nato sem se v mislih opravičila vzgojiteljici, ki bo morala z njim predelati sumljivo izginotje modne obutve in pokrivala.