Vsaka knjiga nosi del avtorja v sebi, v to sem prepričana. Mene boste lahko našli v enem izmed naslednjih likov in v zagovor lahko povem le to, da smo mame pri kuhi in prehranjevalnih navadah otrok včasih popolnoma obupane.

Naš mlajši otrok je na primer  nor na kisle kumarice. Kisle kumarice so zanj űber alles. In k temu sprva nisem imela pripomb, dokler se je dogajalo v okoliščinah, ki so sprejemljive nam semi-običajnim ljudem. A zadeva je šla čez vse meje dobrega okusa. Dobesedno!

V petek smo večerjali kruh z maslom in medom. Medtem ko smo mi, semi-običajni ljudje, zvečili vsak svoj konec kruha z namazom, se je on niti-približno-običajen-gurman odločil, da bo večerjal kisle kumarice … z medom. Pomakal jih je v med, ki je bil mamazan na kruh, kot da gre za neko povsem običajno dejanje. Kruha se seveda ni pritaknil – njegova ločevalna dieta in tovrstne fore. Zadeva se je seveda stopnjevala.

Naslednji dan smo imeli za večerjo gres. In ko smo mi dolgočasneži pomakali žlice vanj, je on non šalantno odhlačal do hladilnika, vzel kozarec s kumaricami in jih nato namesto žlic pomakal v gres (ki je bil mimogrede obilno posut s kakavom) in jih hrustal z največjim užitkom. A to še ni bil višek, o ne.

Včeraj zvečer smo imeli za večerjo carski praženec. In bilo  smo prepričani, da je konec nenavadnim gurmanskim užitkom nasega Urbana. Seveda smo se motili. Spet je zahteval kumarice in jih z  največjim užitkom povaljal v sladkor, ki je bil posut čez praženec, se oblizoval in cmokal ter jih goltal, kot da mu gre za življenje. Pojedel je celo nekaj kosov praženca, pa nismo vedeli ali je bilo nagnusno to  da ga je, ali bi bilo to, da ga ne bi! 

Pri vsem tem pa Bog ne daj, da bi si želel še kdo izmed ostalih članov družine privoščiti kakšno kislo kumarico. Kajti takrat kakor kakšna divja mačka zrjove, zamahne s kremplji, in le če imaš srečo, jo odneseš s celo kožo. Kot skrbna mati, ki je vselej skrbela za primerno prehrano svojih otrok sem kapitulirala, priznam!

No, v naslednjem odlomku boste torej videli, da se notranji obup avtorja vselej odraža tudi v njegovih delih! 😀

Naj vam tekne tale odlomek iz knjige Skrivnost Mesečevega kruhca:

Z novima prijateljicama so začeli vohljati po hiši. Pretaknili so vse sobe, a o kruhcu ni bilo ne duha ne sluha. Ravno ko so stopili na dvorišče, je zvon v bližnjem zvoniku odbil drugo uro in Bruno se je kar zdrznil.

»Kosilo!« je zavpil. Med iskalno akcijo je povsem pozabil na čas. »Joj, mami bo spet norela,« je zavzdihnil.

Tokrat ni mogel računati na to, da je pozabila na jutranji pripetljaj s kivijem. Z Brenčačem sta ga tokrat zares hudo polomila. Brž sta se poslovila od novih prijateljic in krenila proti domu. S svetlobno hitrostjo sta se pognala čez vrt do vhoda, se opotekla čez hodnik in planila v hišo. Mama je nejevoljno stala za štedilnikom, saj je že vsaj pol ure pogrevala kosilo.

»Draga mama, dovoli nama, da se ti opravičiva in ti v znak hvaležnosti za skuhano kosilo pokloniva tale cvetoč šopek cvetja,« je kar čez hodnik zagostolel Bruno. Kadar mu je šlo za nohte, je znal biti nadvse očarljiv. Upal je, da ne bo opazila, da je šopek tulipanov izpulil na sosedinem vrtu. Tam je sredi lično urejenega nasada rož sedaj zevala praznina.

Mami je postalo nerodno in požrla je sedem strani dolgo pridigo kozjih molitvic, ki jo je pripravila v poduk zamudnikoma. V krožnik je nalila brokolijevo juho in se prisiljeno nasmehnila ter dodala:

»Nič hudega, ljubček, se zgodi!«

Oba z Brenčačem sta si vidno oddahnila. Dokler soseda ne opazi manjkajočih tulipanov, sta imela vsaj še nekaj minut miru. Morda celo dovolj, da zmečeta kosilo vase. Bruno se je lotil juhe in jo srebal tako hitro, kot da mu gre za življenje. Z enako vnemo se je lotil še pečenega krompirja, zrezka in na mamino začudenje tudi grahove prikuhe.

»Je mar kaj narobe, ko imaš takšen apetit?« je zaskrbljeno vprašala. Še nikoli ni videla sina, ki bi se grahu približal brez upiranja, kaj šele, da bi ga pospravil v usta brez kakršnegakoli komentarja. Čeprav ni Bruno zelenjave nikoli pojedel, razen če je bila razkuhana do nerazpoznavnosti in je nosila ime »juha«, mu jo je pri vsakem obroku dala na krožnik. Med premlevanjem, od kod takšna sprememba, je sama pri sebi sklenila, da so se njena leta truda kuhanja zdrave prehrane končno izplačala. Novopečenega navdušenca nad grahom ni upala zmotiti med jedjo, da si ne bi slučajno premislil.

»Nič narobe … le mudi. Pomembna naloga, ne razumela, življenje in smrt!« je s polnimi usti odgovarjal Bruno in izpuščal nepomembne besede.

Mama se je le namuznila ob dramatičnem napovedniku. Vsaj enkrat tedensko je bila vajena njunih tajnih nalog, od katerih sta bila odvisna življenje in smrt.