Vedno in vselej sem bila velika ljubiteljica živali. Verjetno sem več časa preživela v pesjaku, kakor kjerkoli drugje pod soncem. Pri 9 letih sem tako postala zagrizena vegetarijanka, kljub temu da je bilo pri nas doma meso vsak dan večkrat na jedilniku. Sprva res zaradi tega, ker so se mi smilile živali, kasneje pa sem vztrajala bolj iz uporništva. To je bil najhujši udarec za moje starše. Vse kar je šlo v tistem obdbju najstništva narobe, se je po mnenju mojih zgodilo strašev zgolj zato, ker ne jem mesa.

Kajo boli glava. To je zato, ker ne je mesa.

Kaja je prinesla domov slabo oceno. To je zato, ker ne je mesa.

Kaji se ne da pospraviti nereda. To je zato, ker ne je mesa.

Univerzalni izgovor za vse tegobe in težave tega sveta je bilo kakopak vegetarijanstvo. Kdo bi si mislil?! Ko mi je ravno začelo ugajati, pa sem spoznala, da so povezavo med tegobami in nemesojedstvom videli le moji starši.  Za vse ostale življenjske situacije pa se ta izgovor v real lifu žal ni obnesel. Ker kaj za vraga je tistega voznika razjahane športne Alfe brigalo, če jem meso ali ne, ko sem mu priletela v zadnji odbijač in je moral zaradi mene pozimi obiskati mehanika kar trikrat, namesto samo dvakrat. Prav nič. Smola pa taka.

Tako je vegetarijantvo nekako, sčasoma, pravzaprav zelo počasi celo mojim staršem postalo samoumevno. Sedaj po 24 letih, očitke svoji odločitvi, da ne jem mesa, tako poslušam le še enkrat na leto, na božični večerji. A tegobe vegtarijanstva me, hočem, nočem, spremljajo tudi pri vsakdanu. Pa če prav nisem tiste vrste, da bi drugim pametovala, da je to dobro. Sploh ne! Če bi se lahko še enkrat odločala, bi si želela, da nikoli ne bi izbrala te poti, prav nasprotno. Nič nimam proti mesojedcem. Vsak po svoje, saj le vsak zase najbolj ve, kaj je prav. In tako je naneslo, da je bilo ta teden pri nas kar napeto. Pa ne zaradi mojega vegetarjanstva (čeprav se moji starši morda o tem ne bi strinjali).

Desc je prevzel veliko starševskih odgovornosti, jaz pa sem popoldneve preživljala v telovadnici, saj imamo s plesalci ob koncu leta nastope, tekme, neko deklico pa pripravljam na izpit iz športa. Domov sem prihajala s polno glavo in predvsem sestradana kot volk. In nič drugače ni bilo tudi tiste čudovite srede. Nadomeščala sem uro zumbe, nato pa sem se polna entuzijazma (zumba na svežem zraku ima pač svoj čar) privlekla domov. Z otrokoma smo (spet) brali Pasjega moža, četrto knjigo zapored. Ko smo vsi že prav pošteno škilili, sem odločila, da je dovolj. Zlobnica. Fanta sta vztrajala, da načnemo novo knjiigo, ker 175 strani prejšnje knjige v dveh večerih ni bilo dovolj. In jaz sem malo popustila, samo kakšna tri poglavja. Nato sta končno zaspala. Jaz pa sem bila najlačnejša na celem svetu.

Še dobro, da smo imeli doma čisto svež kruh – korenino iz Hofra, ki je dišala po čebuli in sem jo celo sama nabavila. Privlekla sem se do hladilnika, odrezala kar 3 (!) kose, poleg tega odprla še nek visokokalorični namaz, da se bom ja končno sestavila skupaj. V želodcu je bila že nekaj ur  luknja. Čebula se je nekako gumijasto obnašala med zobmi, a bilo mi je vseeno, važno, da se želodec napolni. Desc je prišel domov malo za mojim napadom na hladilnik. Malo sva pokramljala za mizo, ko me je nenadoma začelo kriviti. Najbrž sem preveč pojedla. Prej od kosila nič, nato pa kar 3 kose kruha – ne ne, to ni bila ravno modra odločitev. Raje sem se ulegla, ker nisem mogla niti sedeti več. Tako slabo mi ni bilo že od prve nosečnosti. Ko sem se ulegla, je postalo še huje.Moj ćelodec se je obnašal, kot da bi spila pošteno dozo alkohola, glava pa je bila trezna. Descu sem kar s kavča odjamrala, da naj preveri rok trajanja namaza. Namaz naj bi bil ok. Medtem sem se premaknila do wc školjke in ji predajala svoje želodčne vsebine v objem. Kaj če imam trebušno virozo? Nemogoče, sem si mislila. Bolna nisem bila že celo večnost in tudi nič se me ni lotevalo, saj to dnevno energetsko čistim in zagotovo bi zazanala, če bi se kaj pripravljalo.

Desc je med mojim premleanjem vztrajno brskal po hladilniku in naposled naletel na kruh. Evreka. Čebulni kruh, ki to ni bil, je bil v resnici kruh s špehom. Z največjim veseljem sem se v objem školjke olajšala še za preostanek včerje in klela čez Hofer. Hrane nisem mogla videti še nadaljnjih 12 ur.

Nadejam se, da da bo letošnja božična večerja minila brez očitkov vegetarijanstvu. Navsezadnje sem letos pojedla več mesa, kot pa v vseh zadnjih 24 letih.