Te dni praznujem eno leto, odkar sem na svobodi. Madonca, sliši se, kot da sem prišla iz zapora. No, saj pravzaprav sem.

Pred enim letom sem dobila v podpis svojo prvo pogodbo za nedoločen čas, v službi, za katero sem vse od zaključka faksa mislila, da si jo želim. Ampak bolj, kot se je približeval dan, podpisa pogodbe, bolj mi je postajalo jasno, da to nisem jaz. Da to ni delo, ki si ga želim opravljati. Vsi ti impulzi hitrega življenja, so mi vsa ta leta dajali občutek, da moram početi nekaj, kar se od mene pričakuje. Globoko v sebi pa si te službe sploh nisem želela.

Za pravnika je bila to pravzaprav kar »sanjska služba«. Delovnik od osmih do štirih, brez podaljševanj. Super sodelavci, razumevajoč šef, ki ti da vedeti, da si del koščka mozaika, brez katerega slika ni popolna in zato si “vreden”.  Šef, ki te upošteva in spoštuje – tega res ne občutiš velikokrat, no vsaj jaz nisem. Nismo se kregali, skupaj smo šli na kavo in kosilo. Če je bilo manj dela, smo šli prej domov, ali pa na nas je šef odpeljal še na eno kavo. Res super vzdušje. Vse je bilo super, razen tega, da jaz pač nisem pravnik po duši.

Ko se je približeval čas podpisa nove pogodbe cel teden nisem spala. Vsako jutro sem se zbudila z istim konfliktom v glavi, da sem vsa ta leta posvetila študiju in poklicu, ki te (med drugim) uči kako se najbolj efektivno »kregati« – sfrizirano v zagovarjanje in argumentiranje interes svojega nadrejenega, svoje stranke. Jaz pa se nočem kregati. V nobeni obliki, nikoli in nikjer. Sploh nočem dajati prostora egu, da se na te načine izraža. Nočem, da se med ljudmi merijo moči. In končno, nasploh v življenju nočem početi stvari, v katere ne verjamem.

In ko pogledam nazaj, sem v resnici vsa leta čakala in si govorila: zdaj ne morem tega, ker imam majhne otroke, zdaj ne morem onega, ker imam ravno novo službo, zdaj ne morem tja, ker imamo v službi ravno pomemben projekt in jih ne smem pustiti na cedilu. Postalo mi je jasno, da minevajo leta, ko sem čakala  na pravi čas, ki v resnici nikoli ne pride. Nato si čez noč star 40 let in ugotoviš, da si zamudil. Vlak je odpeljal, medtem ko si na peronu praskal po telefonu, med čakanjem na boljši trenutek. Ta trenutek pa je tukaj in zdaj.

Ko mi je bilo kristalno jasno, da ne bom podpisala pogodbe, sem se seveda spraševala, kaj pa si sploh želim početi. Pa je bilo precej preproto. Želim zjutraj vstati in teči, želim pisati, plesati in peti. Drugo vprašanje je bilo, ali je to možno. Je. No, in kaj potem sploh čakam?

Ko je prišel dan podpisa pogodbe, sem s težkim srcem in bojaznijo, kako bodo vsi sprejeli, odklonila. Malo sem se izgovorila na plačo in na stvari, ki so bile ljudem slišati bolj sprejemljive. Sploh nisem znala ubesediti tega, da ne morem niti en dan več početi tega, v kar ne verjamem. Sevda je vse vrglo na rit, tako domače, kot sodelavce. Kaji se je dokončno spipalo. Debata je šla nato v smer, da bi podaljšala, vsaj še za dva meseca, da dobijo drugega pravnika. A mi je že misel na to kar zarotirala želodec. Nisem mogla. Mogoče je bilo grdo, a res nisem mogla niti enega samega dne preživeti med tistimi papirji, medtem ko je zunaj čakalo življenje, v vsej svoji lepoti. Namesto hitenja in bentenja v jutranji pormetni konici, lahko tečeš v prvih nežnih sončnih žarkih. In namesto sedenja med tistimi mrtvimi papirji, lahko na papir prelivaš še kako žive črke in zgodbe. In tako sem ostala doma. 

Seveda ni bilo vse tako rožnato, kot se sprva zdi. Ko se enkrat odločiš za kaj takega, imaš neprestano občutek, da se moraš za tako odločitev opravičiti in upravičiti vsako sekundo doma preživetega časa. Tako sem vse dopoldneve pisala in popoldan trikrat tedensko vodila društvene dejavnosti. Včasih sem dihala na škrge, na zunaj pa je bilo videti, kot da nič ne delam. Večkrat sem slišiala komentar: »Blagor tebi, ti lahko uživaš, saj si doma!« ali pa vprašanje »Pa kaj sploh delaš celo dopoldne?« Ljudje si ne predstavljajo, da imaš dela za osem ur, ali več, če delaš zase. In da lahko cel dan delaš, pa se nikjer ne pozna. Kakšen misterij!

No, v tem preteklem letu je nastalo 5 pravljic v rimah, dokončala sem kriminalko za otroke, ki ima 100 strani in začela pisati drugo, ki se je ustavila nekje na polovici. Dva meseca sem posvetila pisanju scenarijev za razpis, ki ga je imel RTV, a tam žal nisem bila uspešna. Veliko truda za nekaj, kar ne veš, če bo uspelo. Nenehni vzponi in padci. Pa še vse je tako intenzivno, ko nekam izliješ celega sebe, nato pa ti nekdo reče, da ni dovolj dobro. Kar je btw zelo dobro zdravilo, za ego, ki se hoče nenehno dokazovati! Na dobre dni napišem celo poglavje knjige. Na slabe dni se mi nato trga srce, in celo poglavje izbrišem, ker se ne ujema s koncem, ki sem si ga zamislila. Večino časa pa isto stran že sedemindvajsetič zapored popravljam, zato da jo osemindvajsetič popravim v takšno, kot je bila že na začetku. Potem sem rahlo do pretežno nezadovoljna, kava mi skipi čez rob čezve, pa malo preklinjam. Nato meditiram, ker sicer bi še več preklinjala, kar pa se ne spodobi.

In po enem letu, si sploh si ne predstavljam, da bi lahko še kdaj živela drugače.