Ta objava je tu čisto po (ne)sreči
Ko sem se včeraj zvečer vrnila z RTV, kamor smo bili povabljeni v oddajo Lahko noč, otroci!, me je tale posnetek pričakal v e-pošti: https://www.youtube.com/watch?v=lMfZkDWf_IU
Takole je enota vrtca v Sodražici okrasila vrtec po moji zgodbici o Jakcu, Božičkovemu pomočniku. (Če je še niste prebrali: http://mrzlakava.si/bozicna-zgodba-jakec-in-bozicna-skrivnost/ )
Priznam, da sem imela kar malo solzne oči 😀 <3 Pred časom me je kontaktirala tudi zelo aktivna krajevna skupnost z gorenjske, ki je prosila za dovoljenje, da iz pravljice o Jakcu naredijo dramsko igro za božične predstave v njihovem kraju. Vse smo bili že dogovorjeni, predstava bi se celo večkrat uprizorila, a žal nam razmere letos tega niso dopustile. Nič zato, so pač taki časi, ko nič več ni samoumevno. V resnici mi je najbolj ljubo to, da gredo pravljice tja, kamor so namenjene – med otroke!
In tako sem danes povsem senti-menti in bi z vami bi rada delila še to majhno misel:
Tisto, kar počnemo s srcem, iz ljubezni in iz veselja, da to sploh lahko počnemo, nikoli ne bo šlo narobe. Nikoli. Bodo težki trenutki, preizkušnje, utrujenost, kakšna solza, ampak na koncu se stvar, ki ima močne in zdrave korenine pač ne more podreti. Medtem ko se stvari, ki jih počnemo zgolj zato, da na zunaj zgledajo fajn, ali pa da ugajamo neki širši množici, ali pa jih počnemo celo iz koristoljubja, podrejo kot hišica iz kart, saj so korenine v osnovi trhle, gnile, ali pa jih sploh ni. Žal mi je, da živimo v času, ko je tako razširjena miselnost, da moramo od vsake stvari “nekaj imet”, da se nam mora splačat. Žal mi je, da imamo občutek, da se kakšne stvari ne da drugače in zato vztrajamo v službah in odnosih, ki nas ne izpolnjujejo.
In večkrat slišim: “Marsikaj je lepo početi, a saj veš, ne plača položnic”.
A ne plača jih zgolj zato, ker smo zaciklani v to, da počnemo vse drugo in tistega, kar si želimo, ne delamo stoodstotno, s celim srcem. Saj veste, energija gre tja, kamor usmerjamo svojo pozornost. Če jo usmerimo v to, da bo izid negativen, tako pač bo.
Če pomislite, da bi danes na loteriji zadeli vrečo polno denarja, kako bi od tedaj naprej živeli? Kako bi živeli, če bi lahko počeli karkoli hočete? Pa vzemimo za primer naslednjih 20 let. In če gremo skozi vse dele dneva, vse obroke in vse dejavnosti, kmalu ugotovimo, da lahko vsaj 80 odstotkov teh stvari počnemo že sedaj – saj imamo vsega preveč in nam je vse na dosegu roke. A tudi teh 80 odstotkov stvari, ki bi jih počeli, če bi bilo naše življenje kvazi popolno, običajno ne počnemo. In to zgolj zato, z izgovorom, da nam pač manjka tista jahta in dopust na Karibih. Zaradi tiste trapaste jahte ne moremo živeti lepega in izpolnjujočega življenja in rajši jemljemo življenje kot da je sendvič z bencinske črpalke, ki bo kmalu čez rok – takšnega kot je, po sili razmer.
Zakaj je tako, ne vem. Mogoče smo bili vzgajani v to, da je reba vedno malo trpeti, če ne si pač slab človek. Slab si, ker ti je lepo, če se preveč dobro počutiš. Delo osvobaja in take reči. In v svojem delu niti slučajno ne smeš uživati. Najbolje bi bilo, če delaš nekaj, pri čemer prav pošteno trpiš. Te podzavestni vzorci pa v nas kar vztrajajo in se zavlečejo v vsako poro naše miselnosti vsakokrat, ko občutimo dvom, ko si ostanemo zvesti. Prav podmuklo. Običajno pridejo z roko v roki še s tistim “Kaj bodo pa drugi rekli, če…” Najbolje, da vsi malo trpimo, zato da nas sosedje in sorodniki ne bodo mogli opravljati. A sosedje in sorodniki, če so se že namenili, bodo vedno našli material za opravljati, to nima prav nobene zveze s tem, kaj mi počnemo in ne počnemo. Življenje pa gre mimo, ko delamo stvari tako, da bi bilo drugim všeč. Pa nam ni treba.
No, to je bila moja dandanšanja #mrzlakava in prišla je čisto neplanirano, po nesreči. Ampak zdaj je pač tu. Čin-čin.