Včerajšnje jutro se je zgodilo prezgodaj. Težava je nastala sicer že večer pred tem, ko sva se z descom po dolgem času lotila gledanja televizije (na RTV se je vrtel film Dirigentka). Film se je zaključil malo pred drugo uro ponoči, in čeprav sva vedela, da nas čaka zgodnje vstajanje, kar nisva mogla prenehati z gledanjem. Desc se je zjutraj odpravljal na službeno pot in malo pred šesto uro mu je zvonila budilka. Ko se je sprožila se mi je zazdelo, kot da bi me nekdo z loncem naklestil po betici, medtem ko je on, meni nič tebi nič (kot običajno), skočil na noge in bil “čist frišen”. Oh, ko bi jutranje ptice vedele, da je ravno ta zagnanost do novega dne razlog, a mi, ki smo ne-jutranje price, svoje težke glave še malo bolj zarijemo v blazino in upamo, da nas nihče ne najde. Če imaš glavo pod blazino, ti pač jutro nič ne more, to je dejstvo. Tako sem pod blazino čakala na kakšen boljši trenutek za vstajanje, desc pa je kmalu odšel na službeno pot.

Sledil je čudež.

Zbudil se je naš 2,5 letni Urban in na veliko začudenje vseh tokrat ni tulil, da hoče hrano/pijačo/mamico/atija/žago (v večini primerov gre za žago)/vstavi drug poljuben samostalnik/ temveč je tiho prišel v posteljo in se celo strinjal, da bo z mano še malo poležaval. Če ne bi bila zraven, ne bi verjela, da bo ležal povsem buden ob meni na postelji vse do 7. ure zjutraj. Še večje presenečenje je bilo, ko je rekel, da gre lulat in je tudi šel sam lulat. To je bil dogodek za plaketo posebnih dosežkov, saj se wcja običajno izogiba, kot da na njem razsaja kakšna kužna bolezen. Nato je celo odšel v spodnje nadstropje ter se sam od sebe usedel za mizo. Ob slednjem sem obnemela in obstala sredi hodnika s čeljustjo do tal. Že dva dni sem se psihično pripravljala, da se bomo sami (brez atija, ki je Urbanov idol) borili z zajtrkom.

Kdor pozna Urbana, ve, da je človek z izredno močno voljo. Gre predvsem za močno voljo do neprestanega divjanja z žagami ali drugim nevarnim orodjem po dnevnosobnih strminah. Je človek s še močnejšo voljo do tega, da ga nobena življenjska sila ne bo pripravila do lulanja, ko ga tišči. In vsekakor ni človek, ki bi ga bilo preprosto prepričati, da se je potrebno obleči v hlače, saj je po duši nudist. Preprosta argumentacija, da bi ga pripravil k pravzaprav čemerkoli, zanj ni dovolj. Tudi podkupnina ne. Lahko bi rekla, da je zelo načelen človek (le po kom?), a bi si včasih le želela, da ne bi bil. Tudi hranjenje za mizo spada med enega tistih dogodkov, ki so po Urbanovem mišljenju popolnoma nepotrebni in odvečni. Ker on nima časa. Mora žagat. Žaganje je smisel življenja. Oh žganje, kako ga ljubim! Podnevi, ponoči, med hranjenjem in med opravljanjem potrebe. Če mu ob tem nekdo poskuša obleči majico, ali mu zgolj previdno predlaga, da to stori sam, bog ga obvarji pred skoraj gotovo oglušitvijo.

A včeraj se je zgodil čudež. Urban je bil včeraj torej v nekem zen stanju, sam od sebe parkiran za mizo in je potrpežljivo čakal, da se mu postreže zjatrk. In čudežem še ni bilo konca.

Naš starejši otrok, Martin, ki zjutraj običajno izgleda kot bolehen vampir, ki ga je zaslepilo sonce, se je znašel v kopalnici popolnoma oblečen in pripravljen za odhod v vrtec. Prisežem, nič mi ni bilo jasno, ko sem ga zagledala celega oblečenega, kajti moja jutra so običajno sestavljena iz prošenj in molitev, da bi se tista prekleta majica kar sama od sebe znašla na otrokovem trupu, kljub vsem obstoječim fizikalnim omejitvam, kajti vse skupaj traja tako dolgo, da bi si za čas oblačenja ene majice človek lahko skuhal kar pošten 7-hodni meni in ga pojedel v kakšni slow-food maniri. In upala bi misliti, da so bili planeti včeraj v takšnem sila nenavadnem položaju, da so se Martinova oblačila morda res čudežno znašla na njem samem.

V glavnem, v tem čudežev-polnem jutru smo pojedli zajtrk v pičlih 10 minutah in bili tik tak v vrtcu, jaz pa se prvič po dveh letih (kljub nočnemu nespanju) nisem počutila, kot da bi se dan ob 8h zjutraj že moral končati. Tudi po vrtcu sta bila fanta nenavadno složna, tako da sem bila še za čas večernega uspavanja cela čila in spočita in sem jima obljubila, da jima zapojem nekaj uspavank, ker še ni bilo tako sila pozno. Kot običajno ni šlo brez Metuljčka cekinčka in Uspavanke za Evo, ki sta že nekaj let naš železni večerni repertoar. Se mi je pa zazdelo, da bi lahko svojo playlisto malce osvežila s tem, da jima zapojem še kakšen nov komad. Ob navdušenju zaradi namenjave playliste, se žal nisem spomnila ničesar boljšega in sem začela peti Zarjavele trobente. Kdor pozna komad, najbrž ve, da je sicer bolj pretresljive vsebine, a je ta nekako skrita v tekstu in vsekakor ni na prvo žogo, da bi njeno globino ali težo lahko dojeli otroci. No, tako sem vsaj tisti trenutek mislila. Otroka sta na moje začudenje pesem poslušala, kot da gre za pravljico. Z odprtimi usti sta požirala besedo za besedo. Sprva sem bila nadvse zadovoljna sama s seboj, celo tako zelo, da sem jima celotno pesem odpela kar dvakrat. A to je bila usodna napaka. To je bila še ena od tistih mojih slaboumnih večernih idej.

Takoj, ko sem končala drugo ponovitev, se je usul plaz vprašanj in seveda začelo se je s tem, zakaj so levi žalostni? Zakaj je Franc raztrgal plakate? Kaj je trapez? Kaj je parket? Zakaj je punčka padla? Zakaj je ni ujel? Kako je to sploh možno, da je pozabil? V glavnem, secirali smo komad do zadnje stopice in vprašanjem še zdaleč ni bilo konca. Naš Martin se je v pesem, žalostni vsebini navkljub, popolnoma zaljubil in zanimalo ga je, kje sem se jo naučila. Pa sem se spomnila – “Veš Martin, ko si me danes vprašal, kaj se ljudje naučijo v gimnaziji – no to je ena tistih stvari, ki sem se jih naučila v gimnaziji.” Zamolčala sem le podrobnost, da se je nismo učili v sklopu pouka, temveč da smo jo peli in brenkali ob kitari ob petkovih večerih na travniku sredi Tivolija – potihem sem pomislila, da mu privoščim, da bo tako lepo najstništvo doživel tudi sam.

V glavnem, če rabite kakšno slabo idejo za uspavanje, sem vedno na voljo. A ne zastonj, kajti če ti gre nekaj dobro od rok, je prav, da se tudi pošteno zaračuna!

Želim vam prijeten torek!