Na nedeljsko jutro sem malce dlje poležala, medtem ko so se desc in otroka že navsezgodaj odpravili v spodnje nadstropje, da pripravijo velikonočni zajtrk. Jajčka smo pobarvali, potico spekli. Le kaj bi šlo lahko narobe?

Postregli so si z jajčki, šunko, kruhom, potičko in vse je bilo videti v najlepšem redu. No, skoraj vse, kajti  manjkal je le še hren. Desc je odprl hladilnik in malo pobrskal. Običajno imamo precej zelenjave in včasih se je potrebno prebiti med vsemi listi in stebli, da prideš do tistega, kar iščeš. A ni trajalo predlogo, kmalu je zagledal lepo, skoraj belo korenino velikosti korenčka. Zadovoljno si je pokimal, si pomel roke in pobrskal še za ribežnom. Pričel je z ribanjem. Gor-dol-gor-dol, zelo vestno in previdno. Verjetno je celo jezik držal naslonjen na ustnice, da bi se ta navzel pekočine, kot pri čebuli. Zribal je polovico hrena in nič. Prav nič ni peklo. Kot vsak ponosen moški si je ponosno mrmral: »Očtino sem se čez leta kar precej utrdil, da mi še hren nič ne more.« in je ribal naprej. Prejšnje leto sem na polovici ribanja že jokal kot curica, je pomislil.

Ko se je zavzeto ribanje bližalo koncu, mu je le postalo sumljivo. Zribati cel hren in pri tem ne potočiti niti ene solze? Nekaj ne bo v redu. Kaj, če je izgubil voh? Sigurno bo to! Prekleta bodi k*rona, ravno tega nam še manjka! Tako mu ni preostalo drugega, kot da preveri, če ima vsaj okus, če že vonja ne. Zajel je z malo žličko, napravil neponovljivo grimaso in glasno zabentil. Presneti hren tudi okusa ni imel po hrenu.

Minilo je nekaj minut, fantje so že napol pozjatrkovali, ko sem se tudi jaz primajala v spodnji štuk. Martin in Urban sta se veselo mastila z jajci in šunko, desc pa je previdno začel:

»Ti, kdo je že prinesel tale hren? Se ne spomnim, da bi ga jaz kupil. Se mi zdi, da je hm … sem zdi  da je  pokvarjen.«

Gledam ga s privzdignjeno obrvjo in tuhtam, o čem blodi že navsezgodaj. Pokaže mi svoj nariban lonček neznane svetlo rumene reči.

»Kje pa si to našel?« previdno vprašam.

»V hladilniku!« odvrne.

»Aha. To je korenina peteršilja. Včeraj sem jo olupila za v juho.«

Tako smo si privoščili skoraj tradicionalni velikonočni zajtrk, kasneje pa juho z obilico naribane peteršiljeve korenine. Navada, ki bi jo definitivno lahko ohranili! 😀