»You can’t pour from an empty cup.« je znana rečenica, ki pravi, da iz prazne skodelice ne gre nalivati. In kako drži. Če se sam ne počutiš dobro, težko daješ dobro od sebe. V 2014 sem imela neko fazo, ki jo je zdravnica poimenovala kronična utrujenost (predvidevam, da se je besedi izgorelost želela izogniti) in od takrat nikoli več ni bilo isto. Tisti, ki so to izkusili zagotovo vedo,  o čem govorim in vedno mi bo žal, da nisem poslušala svojega telesa. Pa vendar se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Včasih dobimo takšno smernico, da nismo na pravi poti, za katero moramo biti hvaležni.

Za tem letom je prišlo obdobje iskanja vseh »prav« in »narobe« in najbolj od vsega v spominu ostalo navodilo znanke, da moraš v življenju znati

reči »ne« vsemu, kar nisi »ti«.

To seveda ni tako preprosto, kot se sliši. V bistvu se je vsem vzorcem (oziroma navlaki), ki si jih oprtamo na rame skozi življenje, težko odpovedati. Dokler razmišljamo enako, bomo ravnali enako in to nas bo enako bremenilo. Že Einstein je pravil, da je blaznost “vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.” To se pač kaže na različne načine – npr. Vedno smo v konfliktu z nadrejenimi, ne glede na to, koliko služb zamenjamo, ali pa vselej spoznamo nove ljudi, za katere kasneje ugotovimo, da niso zaupanja vredni. Če želimo pretrgati tak “začarani krog” pa moramo spremeniti sebe in ne drugih.

A  kako se premakniti malo bližje k svojemu bistvu in s tem stran od bolezni? Kaj bi počela, če bi lahko izbrala karkoli na svetu? Kaj me veseli – razen tega, da spijem še vročo kavo in lulam, brez da mi kdo tuli pred vrati wcja, ker je drugo trobilo zgolj namignilo, da mu je všeč njegova igrača (kako si drzne sploh pogledati tujo igračo, predrznost pa taka). Seveda mi je bilo jasno, da bom lahko “tisto nekaj” počela le nekaj minut dnevno, ko ne brišem smrkljev in kakcev.

Enostavno, kot bi rekel keks, nek večer na računalniku nisem prižgala ikone za internet, temveč sem odprla Word. Tako se je vse skupaj začelo, nadaljevalo in se še ni končalo. Danes sedim pod oljko, gledam vrabce, ki se kregajo o tem, kateri izmed njih bo pojedel olivo, ki je padla na tla, medtem ko zbiram vrstice, ki jih berete.  Res ni treba veliko, da nam je lepo. In ko nam je lepo, tudi lepe stvari nastajajo. Ko odmakneš vso navlako, se šele najde prostor za to. 

Moja prva otroška slikanica z naslovom Komu je medved spekel pecivo? je na poti. Ilustracije so nastale izpod spretnih rok nadobudne mlade umetnice Tare Bernard. Komaj čakam, da vam pokažem še kaj več 🙂