Prejšnji teden smo pri uspavanju otvorili sezono poslušanja božičnih komadov. Martin je preko noči tako odrastel, da bi ga znastveniki najverjetneje odpeljali v kak laboratorij, če bi izvedeli, da je mogoče še pred 5 letom tako močno osdrasti. Če je včeraj še poslušal Metuljčka Cekinčka, kot da gre za nek hud komad od Metallice, je od danes naprej veljalo, da je ta komad le še za dojenčke.

In ob tem vas z vso resnostjo vprašam, ali ste vedeli, da je vsem tistim, ki niso dojenčki, dojenčkaste komade prepovedano poslušati?

Jaz tudi ne.

Zakaj mi ni tega nekdo povedal takrat, ko smo vsaj 54-krat dnevno poslušali »Na kmetiji je lepo«. Preprosto ga ne bi poslušala, ker ga ne bi smela in vse moje težave tistega časa, bi bile rešene!

A zadeve seveda niso tako preproste. Urban, ki se večino časa še samovoljno in prostovoljno tretira za dojenčka, je glasno protestiral tej novo sprejeti prepovedi poslušanja Metuljčka Cekinčka in ostalih otroških komadov, kajti njemu potemtakem vsi ti komadi še legalno pripadajo. Težava je nastala predvsem zato, ker smo se znašli skupaj v spalnici z enim samim predvajalnikom glasbe – dva s prepovedjo poslušanja dojenčkastih komadov in eden, ki jih lahko posluša (mater, kot da bi šli v gostilno, pa bi bil en brez pctja)!

Sledilo je odločanje o tem, ali bi bilo dobro zavrteti Metuljčka Cekinčka in predlagati našemu »nedojenčku«, da si za 3 minute zatisne ušesa, ali pa preprosto ne zavrteti Metuljčka cekinčka in si sama zatisniti ušesa, zaradi neumorne Urbanove sirene. Baje je moralna odločitev, tista, ko se moraš odločit med dvema slabima izbirama. No, te mi ne gredo dobro od rok. Moji možgani mrzlično iskali še drugo, boljšo rešitev. Ko sem končno prišla do besede, sem jima, pravičniško kot kralj Salomon, dala na voljo dala izbor drugega skupnega komada, ali pa tišino (oziroma v najslabšem primeru dve neumorni protestniški sireni).

Nikoli si ne bi mislila, da bo Martin imel rešitev na dlani v trenutku, Urban pa mu je zavzeto prikimaval. Vse, kar se mi je zdelo tako zakomplicirano, je bilo naenkrat tako preprosto. Puf, lahkotno, kot peresce. Izbrala sta komad Od božiča do božiča. 😀

Pa sej vidva se hecata? jima pravim. Onadva pa čisto resna, kotda govorimo o ščetkanju zob pred spanjem. V resnici sem bila jaz tista čudna. Kdo pa pravi, da ne moremo septembra poslušati božičnih komadov? O, lahko in to že avgusta, če hočemo, makar če kar sredi plaže v Banjolah.

Ker je Tonči Huljič eden izmed mojih omiljenih skladateljev in izvajalcev, da ne omenjam seveda Marka Tolje, katerega oboževalka sem že iz časa najstništva, sem celo soglašala (in skrivoma molila, da ne poželita še Jingle Bells, ki ga organsko ne prenašam, odkar ga imamo posnetega na nekem otroškem made in China sintesajzerju in smo ga poslušali kakšne tri mesece zapored, ko sta uspela ta nesrečni kineski sintič izbraskati iz omare. Samo poskusite si zamisliti vse visoke tone kitajskega plastičnega sintesajzerja in bolečina v duši je zagotovljena.

Nalednji dan me je Martin vprašal, če lahko postavimo in okrasimo smrečico. A tu se še ni končalo. Gospoda so se tudi spomnili, da je to čas, ko so ptice lačne in zato bi obvezno morali izdelati tudi »potičke za ptičke«, da jih obesimo zunaj na drevesa. Začuda me ni vprašal, če je že čas, da pišemo Miklavžu, a na to naizbežno obveznost se spomni tako vsaj dvakrat mesečno, ne glede na dan, mesec in letni čas.