Po novem imamo v kuhinji totem – risa, ki svoje častilce varuje pred vsiljivci (glej sliko zgoraj).

Šlo je celo tako daleč, da naš straješi otrok zjutraj vstopi v kuhinjo, se mu pokloni ter ne prične z zajtrkom, dokler mu ne izkaže potrebnega spoštovanja z besedami: »Hvala ti, ris, ker si celo noč varoval moj dom.« No, hvaležnost totemu, oziroma neki višji božanski sili, se mu je obrestovala. Najbrž bi si morala tudi sama omisliti kaj podobnega, saj totem očitno varuje le tiste, ki ga častijo. In tako me je doletelo nepričakovano …

Prejšnji torek sem bila nepričakovano pozitivna na hitrem testiranju za covid. Imela nisem nobenih  posebnih znakov. V sredo zjutraj sem se odpravila še na PCR in tudi ta je pokazal pozitiven rezultat. Rezultat sem dobila v slabih petih urah, kar je bilo kar solidno, saj so nekateri na svoje rezultate čakali tudi po 20 ur! No, ne glede na vse, pa se je moje stanje popoldan začelo iz ure v uro slabšati in končni rezultat je bilo počutje, kot da me je povozil valjar. Glavobol, bolečine v kosteh, boleča koža. Okušala in vonjala sem še tam nekje do petka popoldan, nato pa puf, kot da bi nekdo odrezal s škarjami, sem lahko okusila le še, če je nekaj grenko, sladko ali slano. Kisle stvari niso več kisle. Vonja ni bilo več. Edina pozitivna plat vsega tega je, da previjanje plenic še nikoli ni bilo tako prijetno. Izguba vonja bi lahko bila tudi kar dobra dieta. Ko ima vse okus po niču, človeka pač mine, da bi sploh karkoli pojedel. Dokler ne poizkusi sladkih stvari. Te imajo vsaj nekaj okusa po tistem, kar si pričakoval in tako splavajo tudi pobožne želje po dieti po vodi.

No, prišel je vikend in dva dni sem bila kar ok, nato pa me je spet povozilo. Sedmi dan je baje najhujši in temu primerno sem zopet celega prespala. Pri vsemu temu pa je bilo najbolj hecno to, da so desc in oba otroka, s katerimi bivamo v istem gospodinjstvu s povsem običajnim režimom, ostali popolnoma zdravi. Desc je bil celo negativen na testiranju. V teh nekaj dneh smo zopet podoživeli  vse »čudovite trenutke karantene in omejitev, ki spadajo zraven«. Razveselile pa so nas predvsem lepe geste ljudi okrog nas – že prvi dan karantene nas je pričakala vrečka dobrot, ki so nam jo iz trgovine prinesli sosedje, drugi dan pa kosilo, ki ga je skuhala in prinesla babica. Ponudbe za odhod v trgovino in pomoč so kar deževale, tolažilni in zasrbljeni smsi tudi. Lepo je vedeti, da je ljudem mar!