Pošten in in iskren kot fleksarca

Sej poznate tisti znak, ki nakazuje, da določena programska vsebina na TV ni primerna za otroke do določenega leta starsti. Vsem je jasno, da se je pri vizualnih medijih tega res dobro držati. Ker nikoli ne veš, kaj bi se zgodilo, če bi otroci videli nekoga, ki na primer rojeva, ali pa na najbolj krvav način ostane brez glave. Nočemo, da naši otroci gledajo nagce, ali da poslušajo, kako se ljudje pošiljajo v kraje, od koder so prišli. Tega se bodo že naučili, ko bo čas za to. V šoli, ali pa doma, samo ne na televiziji, kajti tam leži zrno zla, nad katerim starši nimamo nobene kontrole.

Podobno opozorilo, kot na TV vsebinah, je tudi na igračah. Vselej piše, od katerega leta so primerne. Včasih zaradi tega, da prepreči zadušitev malčka z majhnimi deli, včasih zgolj, da ne zaduši otrokovega ega z občutkom nesposobnosti. In to smo že izkusili na lastni koži, ko je naš otrok nekoč dobil poganjalec, pri katerem je pisalo, da primeren od 3. leta naprej, on pa pri 2. letih ni dosegel do tal in ga je v histeričnem joku začel metati po ulici, saj je bil to edini način, na katerega ga je lahko uporabljal.

Seveda tudi na otroških predstavah običajno piše, od katerega leta naprej so primerne, ampak starši smo pač egocentrična bitja ko gre za naše otroke. Četudi si pri tem pljuvamo v lastno skledo.

»Saj naš pa zmore! Naš lahko, čeprav ima šele 3. leta. Ker naš je napoprečno pameten in ta opozorila veljajo zgolj za tiste običajne, normalno inteligentne otroke.« Ja, tudi jaz sem ena izmed tistih mam, ki svoje otroke kuje v zvezde. Guilty as charged. Priznam. Tako sem prejšnji teden zasledila en mega super šponski dogodek za otroke – Backi iz klavirja. Priredbe otroških pesmi. Rezervirati sem želela dve karti, za sebe in za Martina – saj je pisalo, da je koncert primeren za otroke od 5. leta starosti dalje. Ampak saj veste, kdor jezika špara kruha strada. Zato sem čisto po golem slučaju vprašala, če bi morda slučajno lahko prišel koncert poslušati tudi naš 2,5-letnik, ki glasbo vseh žanrov naravnost obožuje.

»In saj bi morda ostal samo pol urice. Pa saj, če bo nemiren, ga bom odpeljala ven. Ampak veste, on ima res rad glasbo.«

Gospa na drugi strani slušalke je bila seveda navdušena nad idejo in mi pritrdila. Morda je imelo s tem kaj opraviti tudi dejstvo, da je bilo dva dni pred koncertom, in še nobene karte niso prodali, a to so zgolj vaše domneve.

Krasno, čudovit načrt za nedeljsko popoldne! Naslednji dan nam je dobri mož v adventno zvezdo z žepki zataknil vstopnice za koncert. Prišli smo v Cerknico, si ogledali Martina Krpana s kobilo in jo mahnili v kulturni dom. Urbanu je bilo vse jasno: treba je bilo poiskati pravo številko vrste in nato še prave številke sedežev. Ene petkrat me je vprašal, če gre lahko noter s čevlji, kar si štejem za plus, saj so tiste osnove bontona očitno ostale nekje globoko zakoreninjene. A o bontonu bi lahko še kakšno rekli. Ko smo se končno usedli, je Urban radovedno vprašal:

»Kje so zdej ti butalci?«

Na tihem sem upala, da nihče ni slišal. Zgodilo se je ravno slučajno, da smo prejšnji dan pred spanjem poslušali pravljico o Butalcih, ki so šli po sol. Urban je po logični paradigmi sklepal, da si bomo ogledali predstavo o butalcih (tako se tolažim. Saj naš pa že ne bi rekel glasbenikom butalci, četudi bi vedel, na kaj beseda butalec namiguje!)

Naneslo je, da nisva razčistila, da danes tukaj ne bo nobenih butalcev, saj so začeli glasbeniki hoditi na oder in koncert se je začel. Hudomušna besedila so nas zazibala v jazzovskih ritmih. Otroka sta se zabavala, Urban je sicer pri enem komadu protestiral, ker je nastopal lev in ne tiger – a to so bile čisto običajne težave našega vsakdana. Kmalu se je pokazalo, da je koncert za Urbanove zmožnosti koncentracije, za mišji rep predolg. Najprej se je odločil, da bo malo zaplesal zraven. Seveda sem ga spodbujala, saj smo sami sedeli v vrsti in nikogar ni bilo niti pred, niti za nami. Čez nekaj trenutkov se obrnil nazaj, tako da je klečal na stolu in začel v ritmu migati z ritjo proti odru. Glasbeniki so se odobravajoče smehljali, kaj pa so hoteli, pri vseh 12 gledalcih v dvorani. Ko se mi je zazdelo, da je ples postal za odtenek premalo kulturen za kulturni dom, sem Urbana prepričala, da se še malo usede. Oddahnila sem si, da se je zadnji komad pred kakšno večjo katastrofo končal. No, tako sem vsaj mislila. Veselo smo zaploskali, ko se je zgodilo. Urban se je začel ponavljajoče in v ritmu ploskanja, kakor na kakšni nogometni tekmi, dreti:

»Vi ste Butalci! Vi ste Butalci! Vi ste Butalci!«

Glasbeniki so se kislo nasmihali, jaz sem malo gledala v tla, ostali gostje so si verjetno mislili: »Hvala bogu, da ni naš!«

V resnici je šlo za kompliment. A takšno je pač življenje, če si pošten in iskren kot fleksarca – svoje iskre mečeš visoko v zrak, čeprav te noben ne razume. (Tako se spet tolažim).

p.s. Pošten in iskren kot fleksarca, ki meče iskre visoko v zrak, je verz komada od Zmelkoow