Blog

Po bontonu

Vse skupaj se je začelo nekega večera, ki je bil prav tak, kot vsi ostali. V kopalnici smo poščetkali zobe. Urban se je stuširal in skobacal ven iz banje, medtem ko mu je Martin »na kopnem« prirejal pravo prestavo z več klovnovskimi vložki, med katerimi ni manjkal niti tisti, ko si potegne hlače do pol riti in potem še deset minut, kot da gre za zmago na olimpijskih igrah, vpije, da je bratcu pokazal rit. Jaz v vlogi matere, ki mi vačsih ni najbolj pisana na kožo, pa medtem diham in se trudim ne spreminjati dogodkov, ki niso ravno življenjsko ogrožujoči. Ko se Urban končno skobaca iz banje in zavije v brisačo, da zamenjata vlogi. Martin se tušira, mali pa tokrat nima časa za prirejanje predstave, saj se oblači v pižamo. Ko je oblečen, ga z napotkom, da izbere eno izmed knjig za večerno branje, pošljem do sobice.

»Ne morem.« zaskrbljeno zavzdihne.

»Kako ne moreš? Pojdi v sobico in si izberi eno izmed knjig.«

»Ne morem mami.«

»Kako ne moreš?«

»Moram še počakat, da Martinu pokažem rit.« povsem resno odgovori. Ker to, da nekomu pokažeš rit je očitno en del večerne rutine, brez katerega bi človek težko zaspal.

In tako zadnje čase se ogromno pogovarjamo o bontonu. Ne glede na vse dnevno večerne predstave pa je k temu botroval dogodek med eno izmed večerij, ko se je mladičema zdelo blazno zabavno pljuvati moje kulinarične presežke nazaj na krožnik. Da mi ni bilo potrebno priznati, da večerja ni bila ravno najbolj okusna, je moja ranjena duša izkoristila priliko, da lahko svoje potomce nauči osnov bontona.

Tako smo začeli z lekcijo št. 1

Za mizo: ne pljuvamo, ne odrivamo krožnika, nimamo pokrival na glavi in jemo s priborom. Šli smo celo v takšne podrobnosti, da se po bontonu jé za mizo in predvsem ne tako, da splezaš na mizo in med jedjo stojiš na njej. Ta del nam je še malo v izziv.

V lekciji št. 2 smo se pogovarjali o pozdravljanju in odzdravljanju ter celem kupu vljudnostnih fraz, kot so hvala, prosim, oprosti in izvoli. Te nam gredo imenitno od ust. Pogovorili smo se celo o tem, da kazanje nage zadnjice morda ni najbolj v skladu z bontonom, ampak ta lekcija meji že skoraj na znanstveno fantastiko in jo zaenkrat razumejo le hudi učenjaki.

Otrokoma je postalo učenje bontona tako zabavno, da sta želela več in več. A naj vam kar pokvarim presenečenje in povem, da je na koncu past! Past za starše.

Bil je čas za lekcijo št. 3. Mati je bila zasačena, ko je šla z zobno krtačko iz kopalnice iskat otroku nogavice v sobo, ker jih ta ni našel in je sedel kot kup nesreče sredi kopalnice. Hud prekršek! Ker zobe se ščetka le v sobi, ki je temu namenjena (citiat: Mama, v torek ob 19:51, v kopalnici).

Dan kasneje je bila mati zopet zasačena, ko je hotela oditi v čevljih v dnevno sobo, kar se po bontonu zagotovo ne spodobi! Četudi gre za igračko, ki jo je eden izmed mladičev pozabil za v vrtec in zato prav bridko joče ter jo zahteva nemudoma, takoj zdaj ali, pa bo kar konec sveta! Bog ne daj, da bi mati po igračko še kdaj skočila v čevljih. Po bontonu se je potrebno sezuti v predsobi, pa četudi ti lopov s pištolo grozi, da te bo pihnil. Pa tudi on naj si sezuje čevlje, ne glede na orožje, ki ga poseduje! Lopov gor ali dol, bonton je pač bonton.

Kot vzoren starš boš torej sezul čevlje, sicer je vse, kar si otrokom prej pripovedoval brezpredmetno. In na tem mestu vsi vemo, da ne gre le za sezuvanje čevljev. Temveč za celoten obred razvezovanja vezalk, lomljenja nohtov in izgubljanja živcev na zadrgah, medtem ko eden od otrok odpre vhodna vrata in poskuša ob 7h zjutraj sodelovati na Giro di Brezovica s kolesom in brez čelade, drugi pa ti odzadaj naskoči glavo, da izgubiš ravnotežje in omahneš v steno. In nikogar naj ne briga, da na koncu tega obreda, ko otroke končno dostaviš do vrtca, izgledaš, kot da si se vrnil iz Vietnama. Tako je po bonbonu.

Mati sama je v tej bridki izkušnji spoznala, da mora pojesti, kar je skuhala (v vseh pomenih besede) in biti vsem za zgled. Bonton je vsemogočna in vseobsežna reč in s tem je hočešnočeš treba živeti.

Ko smo se tako nekega večera spravljali k spancu, je Urban že v polsnu vprašal.

»Ej mami, a ko se potopimo pod vodo, potem ne moremo govorit a ne?«

»Ja, ko se potopimo ne moremo govorit, ker bi nam šla voda v usta, poleg tega pa nas drugi ne bi slišali.« mu odgovorim.

Urban: »Aha, sej tko je po bontonu.«

Nisem ugovarjala, bonton je pač bonton.