Uspelo se nam je prebiti do “dopusta po dopustu”, ki se danes, na našo največjo žalost, že zaključuje. Otrokoma odhod domov sicer ne povzroča takšnega dopustotožja, kot meni.  Onadva že od prvega trenutka neizmerno pogrešata svoje domače igrače in me sprašujeta, zakaj za 4 dni dopusta ne naročimo selitvenega servisa do Hrvaške, da bi lahko vzela s seboj kar vse igrače, ki jih imata. Za razliko od njiju jaz ne čutim prav nobenega sentimenta po domačem štedilniku in pralnem stroju.

Moram priznati, da me je bilo dopusta “sama z otroki” sprva kar malo strah. Sploh, ker ima naš Urban včasih na sporedu svojo močno voljo in ga živa sila ne premakne od tistega, kar si zapiči v glavo. Tako si je v teh dneh našel neko novo strast – razbojniški pohod po plaži. Gre za odhod, s katerim spremstvo ni seznanjeno. Pohod zagotovo vsebuje nekaj metanja kamenja v poljubne smeri neba, prestavljanje oziroma poizkus prestavljanja tujih senčnikov na neobičajna mesta in pa tu in tam kakšen bojni krik. Na pohodu je prepovedano odzivanje na klice obupane mame, starejpega brata in drugega širšega sorodstva. Z Martinom sva spoznala, da nama ne preostane drugega, kot da mu slediva. Včasih sem se počutila, kot da sva Sherlock Holmes in Watson, na sledi osumljencu. Prikrito sva oprezala za njim ter ga opazovala do kam bo šel, preden se bo zavedel, da naju ne najde. Zanimalo me je predvsem, kaj bo storil, če bo videl, da naju ni blizu. A on se ni dal motiti, vselej se je izteklo, kot da ne obstajava, in ko je šel že tako daleč, da se mi je zazdelo, da bi znala biti pot nazaj preveč dolgotrajna, sva ga zaustavila.

Tudi včeraj se je Urban odpravil od našega plažnega tabora v smeri, kjer smo imeli parkiran avtomobil. Do avta je vodila strma pot z manjšimi skalami, ob kateri je raslo nekaj grmovja in dreves, in ravno, ko se je začel vzpenjati po poti, se je po isti poti začel spuščati italijanski par z dojenčkom. Gospa je bila nad pogledom na našega vzpenjajočega Urbana čisto očarana in ga je pozdravila s kupom komplimentov. Uživanje nakonjenosti prijetne gospe pa ni trajalo dolgo, saj je že čez nekaj sekund prestrašeno vrisknila in se privila k možu z besedami: “There’s a rat!” (Tam je podgana). Ko mi je razburjeno in v polomljeni angleščini hitela razlagati, da je videla podgano, sem ji s kislim nasmehom prikimala, oni pa so odbrzeli mimo nas. 

“Mami, kaj ti je povedala gospa?” se je nadobudno za mojimi petami pridobrikal Martin.

Povedala sem mu, da je gospa v grmovju opazila podgano in se prestrašila. Takoj, ko sem to izrekla, sem posumila, da zadeva morda ne bo šla v pravo smer, a bilo je prepozno. Otrokoma so se nevarno zasvetile oči. Seveda si opozorila prijazne gospe, nista razlagala po pričakovnjih odraslih, temveč sta njeno opozorilo vzela kot izziv. Gospa pač ni vedela, da smo doma s kmetov, in da je lov na raznovrstne zajedalce del našega vsakdana. Morali bi videti njen obraz, ko njeno opozarjanje pred zlohotno podgano ni doseglo svojega učinka, saj smo bili že čez nekaj trenutkov na misiji “Kdo prvi najde podgano.”

Vsem prijaznim finim gospem, ki opozarjajo otroke na morebitne prežeče nevarnosti, zatorej polagam na srce: Nikar. Preživljanje dopusta v iskanju podgan ter drugih glodalcev, je zadnja stvar, ki si jo starši želimo in povsem jasno nam je, da lahko omenjeno misijo pretrga le podkupnina s sladoledom.