Če je kaj, kar obožujem na morju, je to tisti občutek, ko si od znotraj navzven slan in 365-krat potunkan, z rožnato razpokanimi očmi, medtem ko se za tabo podi horda … no, dve prezebli morski pošasti, ki hlepita,d a te bosta še vsaj enkrat potunkali. In to ni hec, čisto zares. Samo zaradi teh slanih lumparij, res obožujem morje. Vse ostalo pa ni kaj dosti drugače kot doma. Če odštejemo lepši razgled in neprestano pregovarjanje o še sprejemljivih dnevnih količinah sladoleda.

Danes smo se že pred deveto odpravili na plažo. Vse je šlo po načrtih, plavanje, igranje, sončenje še celo kosilo in popoldanski počitek. Vse je bilo v najlepšem redu. Že kar malo preveč kičasto za dopust z dvema majhnima otrokoma. Ta sta celo toliko plavala, da sta po kosilu in počitku zahtevala še eno kosilo in ga tudi do zadnjega grižljaja pomazala. Po drugem obilnem kosilu smo se spet odpravili na plažo. Danes prvič vsi s kolesi. Prvi klanec navzdol smo speljali brez problema. Na cesti ni bilo nobenega prometa sploh. Zvozili smo celo mimo ramp za marino, noben ni padel in noben se ni udaril ob rampo. Totalno kičasto. Vse dokler … (ja itak pride ta »vse dokler«) nismo zapeljali na zadnjih sto metrov ceste, ki pa ni bila več asfaltirana, temveč makedamska. Urban, ki je rojen za to, da cel svet poduči, kaj je primer nepopustljive »močne volje«, se je odsedlal s svoje zelene strele in napovedal štrajk. Makedam na dopustu je pač nesprejemljiv, kaj vam ni jasno?! In šele tedaj nam je postalo jasno, da misli resno.

Z Martinom sva odpeljala naprej do obale in pustila desca samega, preupščenega na milost in nemilost   pogajanju z Urbanom. Tovrstna pogajanja so sicer del našega vsakdanjika, a  ne glede na vsa leta izkušenj, proti Urbanu nihče izmed nas nima za burek. A kaj hočemo, je pač naš in s tem moramo živeti.  Ker Urbana in desca dolgo ni bilo na spregled, sva se z Martinom vrnila na mesto nesrečnega dogodka, tokrat peš. Urban se je medtem že odločil, da uporabo svoje najmočnejše orožje in se usedel na tla ter se drl, kot da ga nekdo daje iz kože. Desc in Martin sta po nekaj sekundah tragično zapustila prizorišče, v upanju, da se čimprej oddaljita od nadležnega tuleža, pokrivajoč si ušesa z dlanmi. Jaz pa sem vztrajala. Trajalo je približno 20 minut, ko sem še vedno nemočno čepela ob njem. Zakaj mi za to nihče ne podeli kakšne medalje se sprašujem?! S obstajajo kakšn tekmovanja al pa kaj, ker v tem primeru,  bi zagotovo stala na stopničkah.

V teh 20 neblagodejnih minutah so me dvoji zaskrbljeni turisti prišli vprašat, če potrebujeva pomoč. Seveda so potihem razmišljali, če naj vseeno kam pokličejo, ker ubogi otrok zagotovo joka z dobrim razlogom, ki je precej drugačen, kot pa zgolj srečanje z makedamsko cesto. A na koncu tega niso storili, za kar sem jih hvaležna. Urbanovo sovraštvo in odpor do makedamske ceste sta namreč nenadno minila in že v naslednjem trenutku se je, kot da se nič ni zgodilo, igral v morju in barval kamenčke. Ker sem imela totalno prevreto glavo, sem pristala na igro lovljenja v vodi in skoraj spustila dušo, ko sta me oba otroka lovila po morju. Mislim, da me je prav to ohranilo pri zavesti.

Po večerji je bilo v načrtu, da fante pošljemo na fuzbal. Čeprav je Urban še vedno prepričan, da se fuzbalu reče Huzbal, ga ne prepričujemo v nasprotno. Za razliko od zadnjič, ko mi je razlagal, da bi šel v živalski vrt gledat maDLičke od LEJEnov, smo vsaj vedeli, o čem govori. No, tako smo vsaj mislili. Igra fuzbala ali Huzbala je za naša dva otrka pomenilo brezmejno brskanje za vsemi mogočimi smetmi na igrišču ter uporaba le-teh v contemporary art instalacijah. Nazadnje sta nekje ob igrišču izbrskala neko plastično kljuko in le malo je manjkalo in Urban bi jo imel v postelji za spat. Po povratku sta zahtevala še drugo večerjo. Urban je pojedel sedem kislih kumaric in zgolj obliznil košček kruha, ki ga je imel na krožniku. Martin si je zamislil, da se bo nasitil s kruhom, namazanim z marmelado, posutim s okolinotom in obloženim z rezino sira. Še vedno imam slabo vest, ker sem mu rekla, da je sira zmanjkalo. Ampak saj ste vsi vedeli, da sem po naravi žleht.