Ta teden mi ne gre z objavami. Problem je skoraj zagotovo v tem, da v celem prejšnjem vikendu nisem spila nobene turške kave, niti mrzle. Sledila je posledica: slab začetek tedna – brezkofeinski šok.  Ni navdiha, ni volje, ni časa, samo izgovori. Če kdo potrebuje kakšen izgovor, sem na razpolago – nudim vse od osnovnih – pes mi je pojedel nalogo in po nalogi se mi je polila kava, do naprednejših – to, da nimate simptomov je eden izmed simptomov.

Poleg službe, ki me okupira dopoldan in kulturnega društva, kateremu večinoma posvečam popoldneve, je na večerni spored prišla tudi izdaja slikanice, ki je izpila še zadnje atome energije. Pravijo, da je izdaja knjige le začetek, pravo delo pa se začne šele s prodajo. Upam, da se šalijo.

Celega prejšnjega meseca raje ne bi opisovala, mislim, da sta dovolj zgovorni že dejstvi, da hodim sredi noči spat in da sem res slaba družba, saj večino časa sama sebi nadležno krulim po hiši, kot kakšna mačka, ki se ji nekdo sprehaja po repu. Zadnji teden je zadeva doživela svoj vrhunec, saj se tako jutra, kot večeri začenjajo v solzah. Mojih seveda. Dovolj dober sprožilec za to je že, da me desc ali naključni predmet v hiši grdo pogleda. Kljub vsej zmedi, ki se v naši hiši odvija in razvalinskosti (sigurno ni slovenska beseda) mene kot osebe, pa se v dnevu najdejo tudi lepi trenutki. Tisti, ko ti pogrejejo dušo in srce. Ravno dva dni nazaj, pred spanjem, sva imela z Martinom en tak pogovor. Na wc-ju.

Začelo se je nekako takole.

Martin sedi na kahli že v napol spalnem transu in kvasi svoje večerne. Trudim se čim manj sodelovati v pogovoru z njim, saj bi že zdavnaj moral spati. Vendar pa si morem kaj, da ne bi začela sodelovati v njegovi večerni predstavi, ko postreže z naslednjim vprašanjem:

“Mamiiiiii, a si že kdaj pila lulanje?”

Sprva se mi zaleti slina v grlu, a poskusim ostati treznih misli.

” Am, ne nisem. Si ga morda ti?”

” Ja, jaz sem ga v bivaku, tam kjer se igramo s prijatelji.”

Malček mi postane slabo v želodcu.

“Ampak, lulanje ni za pit, Martin, lulamo tekočino, ki je ne rabimo.

Kje pa si sploh dobil lulanje???”

Martin, suvereno: “Kupil sem ga za trideset.”

“Ne, resno mislim, kje si ga dobil?

” Ja v Hoferju.”

In si oddahnem. Odneham. Spustim. Ker ne vem a naj se smejem ali spet jočem ali kar oboje.