Dragi ljubitelji mrzle kave – saj vem, da to niste dobesedno – pa vseeno: dobrodošli v novem valu »saj ni res, pa je!«, ko je »mrzla kava na dnevnem meniju šele po treh pogrevanjih, vsaj enem prekipetju čez rob džezve, otroci pa so priča vsem nepozabnim družinskim trenutkom, ko mati misli, da se ji bo zdaj zdaj totalno spipalo.

Pa smo se znova znašli v lockdownu. Lockdownu, ki še nikoli ni prinesel nič dobrega. A tu pač smo. Naši dnevi so se iz povsem »luškanih« ter s soncem obsijanih, zopet spreobrnili v tipično mračno lockdownovske, ko se že zbudimo utrujeni in za odtenek bolj zagrenjeni, kot smo bili dva dni nazaj.

Da bi bila doza popolna je našemu mlajšemu otroku seveda začelo teči iz nosa. Kot zvesta služabnica, tako že za dobro jutro plahutam okrog njega s šteko Palome, medtem ko me gospoda psujejo v nerazumljivem jeziku. Bojda sem jih prikrajšala za doma pridelan slan prigrizek iz lastne nosne votline. Domač, enkraten in edinstven! Pa čeprav ne neponovljiv. V dobrih časih, bi ga lahko celo izvažali. A po njihovo, bi bil to zlahka eden izmed razlogov, zaradi katerega bi si njihova lastna mati zaslužila vstopnico za pekel. Ko bi se vsaj pokesala, ali kupila kak odpustek (če še ne veste jih prodajajo v obliki gumijastih medvedkov), pa bi se lahko malo pomudila v vicah, preden bi smela v obljubljena nebesa. Ampak ne, jaz sem neomajna. Brez kakršnegakoli usmiljenja mu izpred oči jemljem, kar je njegovo. Njegov lastni težko prigarani smrkelj.

Za razliko od malega smrkajočega Urbana, pa našemu starejšemu Martinu lockdown trenutno še popolnoma odgovarja. Kadar ne brusi kolen in komolcev v sredi šume s sosedovimi otroki, se izgubi v svojem domišljijskem svetu. Včasih celo tako, da ne loči med igro in resničnim življenjem. Tako se je nekega večera lotil sestavljanja »cestnega pometača« iz mini legokock. Ko je zaključil, je vzel sok iz tetrapaka in ga polil po bazni lego-plošči. Povsem suvereno. Moj prirojeni detektor prihajajočih katastrof se je hvala bogu odzval pravočasno. Sicer mi je sprva moral nuditi prvo pomoč pri vnovičnem zaganjanju vseh življenjskih funkcij, preden sem se lahko dodobra zbrala in ga vprašala, čemu služi njegovo početje. Bilo je res videti, da je vsak njegov gib skrbno načrtovan, in da vse skupaj ni zgolj nesreča pri natakanju soka. Povsem nedolžno ter z vso resnostjo mi je pojasnil, da je želel zgolj preizkusiti svojega lego-cestnega pometača, če bo ustrezno očistil polito lego-ploščo. Sledil je moj: »A-ha«, sedemnajst vdihov in izdihov ter končno upad povišanega pulza.

To so tisti trenutki, ko ne veš izbrati med smehom in solzami, veš pa, da bi se predvsem prileglo, da bi ti nekdo ponudil močan koktejl, dva persena in 8 ur spanca. Ker se to ne zgodi, začneš zlagati posodo v pomivalca in nadaljuješ s pogajanjem, ali zadostuje, če za večerjo otrok poje le pol rezine salame s pol rezine kruha, ali pa je to absolutno nepreklicno nesprejemljivo. Bitko kakopak izgubiš in iz jeze mu za hrbtom poješ dve čokoladni jajčki iz vrečke z bonboni. To je tisto sladko maščevanje.