“Mami, jaz ne bom nikoli zaspal!” Mi je nekega večera naznanil Martin.

Večerno uspavanje je v nekaterih obdobjih otrok lahko prava nočna mora. Dejstvo je, da nekateri otroci za »lahko noč« potrebujejo, uspavanko, spet drugi potrebujejo pravljico. Nekateri so neznansko lačni, ker pred desetimi minutami SPLOH niso jedli večerje. Spet drugi morajo popiti vsaj pol litra tekočine, sicer bodo pri priči dehidrirali.

Naša otroka potrebujeta vse našteto, poleg vsega tega pa še zagotovilo, da sta staršu iz telesa izsrkala še zadnji atom energije.

Zadnji mesec, odkar se je nekako »zares« pričel vrtec naše uspavanje traja od 20h do cca 21.30. Nimam pojma, kaj je razlog za tako dolgo uspavanje. Vedno si pač govorimo »samo enkrat so majhni« in »čez 10 let bomo to še pogrešali«, pa vendar po tihem upamo, da jih čim prej zmanjka.

Ta mali je trenutno v fazi, ko si želi, da mu pojemo pesmice vse do trenutka, ko izgubi zavest. To je vse lepo in prav, če le ne bi za uspavanko priznaval ene same pesmi, ki je nihče več noče slišati. Že pri Martinu smo izkusili, kaj pomeni tovrstna obsesija, in ko 392-ti dan že 17-ič poslušaš »Na kmetiji je lepo«, si prisežeš, da naslednji potomec za to pesem ne bo nikoli izvedel. Takrat nekako tudi odpustiš staršem, ki so ti na skrivaj besno metali v smeti CD-je death metal bandov, ki si jih v najstniških letih nažigal 24/7, brez kakršnega koli občutka za ostale prebivalce sveta. Karma je torej na delu. Vse se vrača.

No, ker leto in pol neprestanega poslušanja »Na kmetiji« očitno ni bilo dovolj za odpust materinih grehov, se zadeva pri drugorojencu še stopnjuje. Začne se povsem nedolžno, mali pred spanjem poje »bim bam, bim bam«, ti se mu nasmihaš. Teden je mimo in mali nič več ne poje, temveč zahteva, da ti poješ. Ok, nekaj improviziraš tisti bim bam, dva dni zaspi, a naenkrat tudi to ni dovolj. Mali zahteva svoj, očitno, točno določeni “bim bam”, ti pa nimaš pojma, kaj hoče, da storiš. Spet poskusiš z »bim bam, bim bam« v neki izmišljeni melodiji in se zraven bedno režiš. Mali ni zadovoljen, uspavanje je neuspešno. Pojamraš vsem, ki jih poznaš, nekdo bo že imel rešitev. In res, najde se rešitelj, ki ti predstavi, da morda želi otrok za uspavanje poslušati pesem z naslovom »Na Brezjah že zvon zvoni, bim bam bim bam, …«

Ne me spraševat od kod, ker do tega trenutka omenjene pesmi nisem poznala. Sprva sprejmem pojasnilo s smehom, saj to je pa seveda šala. A ni šala. Je sploh lahko še kaj huje od “Na kmetiji je lepo, ia ia-o”?

O, lahko je. Sledi trenutek resignacije, ko se zaveš, da je »Na Brezjah« novi »Na kmetiji«.

Ko uspe uspavanje mlajšega, je tu še trši oreh. Skoraj štiriletnik. Ko je bil star dve leti, je uspavanje z njim resnično trajalo neskončno dolgo. Življenje so nam rešili sosedje, z nasvetom, da probamo s poslušanjem pravljic. In res, na Youtube smo poiskali stare  pravljice, kot so Volk in sedem kozličkov, Mojca Pokrajculja, Zajčkov zvonček in nekatere od Svetlane Makarovič. Po pol ure ga je zmanjkalo. A rutino je očitno treba vsake toliko prevetriti, saj po nekem določenem času preneha delovati. To je zlato pravilo, ki drži tudi za vzgojo in hranjenje. Edina stalnica je sprememba, nenehno iskanje ravnovesja.

Danes, ko ima skoraj 4 leta, zgolj pravljica ne zadošča več.

Vsak večer se začne z zahtevo, da mu preberem, citiram: “Vse črke, ki so v teh knjigah.”

Iz knjižne police izvleče seveda vsaj 5 knjig. Preberem mu dve, potem rečem, da si naj eno »prebere« še sam. A naš otrok že ni po župi priplaval in ga ne bo nihče takole žejnega čez vodo peljal.

»Mami, pa saj jaz ne poznam črk no, ti mi moraš prebrati« ogorčeno nasprotuje. Seveda preberem še vse črke v tretji knjigi, sicer gorje mi.

A to še ni vse, sledi še učna ura matematike in na dober dan, zgolj še ura tujih jezikov.

O matematiki bi raje kdaj drugič, saj je vseh mogočih funkcij, ki jih opravimo pred spanjem zares sploh ni mogoče našteti, saj jih moj notranji pomnilnik zaradi velikega števila ne shrani. A naj omenim, da se štetju hijen v vseh knjigah Levjega kralja in preštevanju in seštevanju vseh rojstnih dni, ki so jih naključni mimoidoči kdaj praznovali, običajno ni mogoče izogniti.

Nadaljuje pa se s tujimi jeziki.

V temi, po petih minutah tišine, ko sem že mislila, da spi, in ko je popil dva kozarca vode, ter vsaj dvakrat obiskal wc:

»Ej mami, kako se po angleško reče zidarska žlica?«

Priznam, da nimam pojma. (In se po tihem sprašujem, kaj zidarji počnejo z žlico).

Ko je videl, da sem pri angleščini neuporabna, poskusi še z vprašanjem:

»Ej mami, kako se po češko reče steklo?«

Molčim in se delam, da spim. Saj veste, kdor molči, devetim odgovori.

Ali pa jih v najboljšem primeru uspava.

No, če je sreča in ni podvprašanj, se tako moj dan konča, na robu otroške postelje, ki jo delim z Martinom, 1,5 m dolgo kačo, termoforjem sovico, Janom iz super kril, dinozavrom iz legokock in triceratopsom, če le pred tem kam ne pobegne.

Desc z uspavanjem skorajda nima težav, on po 10 minutah zaspi, in ko otrok ugotovi, da se je dolgočasno pogovarjati s smrčečim truplom, kmalu za njim zaspi tudi on.