Nisem jutranji človek in nikoli nisem bila. Kadar zgodaj vstanem, imam še vsaj do poldneva občutek, da se mi je čez lobanjo zavlekla nekakšna serotonin-srkajoča meglena meduza, ki potrpežljivo čaka na  vse mogoče trenutke veselja in navdušenja do novega dne. Te turobe se najraje poizkušam znebiti s kavo, a ta žal pomaga le kratek čas. Ugotovila sem, še najbolj pomaga morska voda, a te pač nimam ravno na dohvatu ruke kar vsak dan. Pravzaprav so edina jutra, ki jih pomnim brez te meglene meduze, tista na morju, ko se je jutro začelo ob 6.00 z jutranjim tekom in zaključilo s skokom v vodo. A teh dni je bilo v primerjavi s celim življenjem, se razume, zelo malo.

Včasih si želim, da bi bila bolj kot desc. On se ob prvem zvoku budilke prebudi, kot bi nekdo prižgal luč, tako nenadno, kot da trenutek pred tem sploh ni spal, je pa res, da na enak način tudi zaspi, medtem ko se jaz uro, dve ali tri premetavam po postelji. Na enak način se zbuja tudi naš Urban. Ta, še predno odpre obe očesi, vpije: »A gremo dol?« in poskuša pri tem potacati vsako speče truplo, ki ga uspe najti pod odejami in mu s tem sporočiti, da zamuja dragocene minute dneva. Starejši, Martin, pa je bolj moje sorte. Ko se zbudi, bi še malo pospal in precej dolgo traja, da začne njegova antena loviti zemljske signale. Sladki sadovi življenja ga sicer vabijo v svet, a svet lahko počaka še kakšno uro, saj ga vendar ne bo jutri konec, četudi so Jehove priče že prinesle svoje čolne na vse večje hribe. Ko se med zadnjimi izgihljaji dremeža le spomni, da obstaja neko pomembnejše opravilo od spanja, nemudoma očitjaoče zatuli »Ati, narisati mi moraš ušesa, zvečer si mi obljubil!« Kot bi bilo risanje pasjih ušes edina vstajenja vredna reč. To in mogoče čokolino, a pri tem mora včasih še razmisliti, če je res vredno. Pri tem ga seveda popolnoma podpiram, saj so res redke stvari, katere bi človek želel zamnjati za kaj čokoladnega, a topla oddeja in zaprte oči, so gotovo ene izmed njih.

In tako se naš dan končno začne. Sledi zajtrk, nekaj politih kozarcev in preoblačenje prve garniture mokrih oblačil, nato pogajanja o prepuščanju barvic in legokock njihovemu dopoldanskemu spokoju. Kot vsaka mati, tudi sama ne razumem, glavnega argumenta, ki pravi, da so  barvice in legokocke esencialnega pomena za življenje, in da jih je nedopustno prepuščati milosti in nemilosti domačih tal in miz, medtem ko se sami odpravljamo v udobje vrtca, službe in ostalih boemskih razvad. Ko nam uspe razčistiti, da nas stvarnik zaradi omenjenega greha ne bo udaril z gromom, si uspemo obuti čevlje in obleči jakno. Nato mine nekaj kapljic v morje večnosti. in že se vračamo iz vrtca, v varen objem domačih igrač. Večer mine v duhu izčrpanega goloba, ki med pripovedovanje pravljice največkrat uspava samega sebe. Noč je kot, da je sploh ne bi bilo. Saj veste, po jutru se dan pozna.