A ni zanimivo, ko se otroci vedno zamotijo, ravno takrat, ko od njih pričakujemo, da bodo počeli neke povsem druge stvari (na primer spali ali jedli). Takrat so polno zaposleni sami s seboj, se igrajo v tišini, kot da jih sploh ni.

Zelo dobro mi je tudi ostala v spominu zgodba prijateljice, ki je čakala na sina, da se primaje iz svoje sobe, za odhod v šolo. Ker ga dolgo časa ni bilo, ga je odšla iskat. Zalotila ga je ravno v trenutku, ko se je želel v celoti polepljen s selotejpom prilepiti na vrata sobe.

»Mami vse si pokvarila, hotel sem preizkusiti, če se lahko prilepim na vrata, da bom kakor Spiderman!«

Tovrstni prihodi starša ob nepravem trenutku so svet zagotovo prikrajšali za ogromno vzhajajočih junakov z zavidljivimi veščinami.

Ko želijo starši nekaj nujnega opravit in bi ubijali za tistih nekaj minut, ko bi se otrok sam zaigral pa ostane le pri pobožnih željah. Takrat mulčka zagotovo razmetava na vse strani in je potrebno posredovanje ali pa ga ubija od dolgčasa in starša NUJNO rabi.

Torej povsem pričakovano, vsakokrat, ko pospravljam posodo v pomivalca, se vsaj en izmed otrok začne nevarno približevati steklenim umazanim rečem, kot da mu prikrivam najbolj imenitno stvar, ki bi jo lahko izkusil v tem življenju.

»Seveda, pridruži se nagubani in razmršeni osebi s podočnjaki za koritom, ta zagotovo ve, kako se zabavati!«

Če imam srečo, mi uspe nadobudnega potomca preusmeriti v kakšno drugo opravilo, medtem ko poskušam poskrbeti za zadovoljitev vsaj nekaterih osnovnih potreb članov družine. Nejevoljno ga pospremim v dnevno sobo in mu predlagam, katere igrače naj se tokrat loti. Nekaj trenutkov je tišina.

In ko si starš veš, da je vsaka tišina sumljiva.

Takrat je zagotovo najprimernejši trenutek za to, da otrok najde žico neznanega izvora, ki je do tedaj   samozadostno bivakirala pod kavčem. A ravno danes se je ta žica odločila pogledati, kako je na odprtem. Vsi otroci so v takšni situaciji programirani z enim samim navodilom:  »Edino pravilno je, da žico porinem v vtičnico«. Življenjski smisel žice je očitno izpolnjen, ko se sreča z vtičnico in samo upamo lahko, da ni takrat sklenjen tudi električni krog.

Na elektriko se niti najmanj ne spoznam, ampak »kovinska stvar v vtičnici« se mi ne sliši ravno kot naslov pop komada.

Med kriki groze in trenutki samoobtoževanja ti tako ne preostane drugega, kot da otroku h kuhinjskemu pultu primakneš stol in mu predlagaš, da ti pomaga pri kuhi. Ko pogledaš stran je običajno že do vratu moker. Otroci pač vedo, kako življenje zajeti z veliko žlico, najbolje kar zajemalko in jo brez slabe vesti spustiti na tla.

Mižiš, na tla ne upaš pogledati. Za preklinjanje zaradi napihnjenega parketa bo čas naslednjih 30 let, ko se boš spotikal ob nastalo grbino.