“Dobro jutro.” zaželim otrokoma in vstopim v kuhinjo. Desc ju je že nahranil in se je ravno odpravljal od doma.

»Mami, poglej k reciklirava legice!« navdušeno zagostoli Martin.

»Ha?« mi ni nič jasno, dokler se moj pogled ne zaustavi na mizi polni drobnih legokock.

»O ljubi jezus!« je moj komentar, ki sledi razblinjeni vizualizaciji tega, da me na lično pogrnjeni mizi čaka vroča črna kava.

»Reciklirava legice!« ponovi za njim še Urban, kot bi šlo za popolnoma logično poimenovanje dogodka, ko se nekdo odloči, da bo stresel na jedilno mizo štiri škatle najdrobnejših legokock in jih z od marmelade umazanimi rokami pomešal med sabo. Te novodobni ekološki pristopi so za odtenek preveč ekstremni zame, sploh če se dogajajo v moji kuhiniji, zato tudi pomislim, da bi se mi namesto kave z lahkoto prilegel kar gin tonik. A ura je šele 7:20 in se to v svetu odraslih dolgočascev pač ne spodobi, tako da vseeno pristavim za kavo.

Po eni uri zlaganja gradbene in kmetijske mehanizacije iz legokock ter dveh partijah Črnega Petra, otrokoma predlagam, da se odpravimo na izlet. Mogoče na Rožnik ali Rakitno. Navdušenje je, kot običajno, na vrhuncu. Martin si glasno nerga v brk in se od hudega zakotali pod mizo ter se dela, da je tam izgubil zavest. Urban pove, da ne bo slekel pižamskih hlač (očitno je nepogrešljivo obdobje nudizma mimo) in se kot zajec na begu odstrani iz mojega vidnega polja. Čudovito.

Ker noben predlog ni izglasovan, jo mahnemo proti Rakitni. Otroka že v avtu vreščita, da hočeta na Sveto Ano, ampak ker smo že mimo odcepa, se na koncu znajdemo kar na Rakitni. Tam pa, kot da bi odrezal. Prevzeta od svežega lufta se igrata, plezata, tečeta in skačeta. Vse dokler Martin ne zleti čez korenino nekega drevesa in plane v jok. Medtem ko ga pobiram in tolažim, se Urbanu med nogami splazi majhna črna kača in naslednje sekunde minevajo oziroma ne minevajo. Kot da bi se ustavil čas. Po nekem nadzemskem naključju celo ne izgubim zavesti in prepričujem Urbana, da naj steče stran od kače. Ampak on stoji kot kip. Kača se odloči, da bo raje ona splazila stran od Urbana (verjetno ji je postalo jasno, da bi jo ta z veseljem odnesel domov in ljubkoval kot kakšno nališpano čivavo, pa to najverjetneje ni bilo ravno v skladu z njenim življenskim nazorom). Od vsega hudega si oprtam Urbana, ki navdušeno kriči, da je videl kačo, na rame in z Martinom stečeva proti gostilni. Ko  naročam kavo resno razmišljam, da je bil že davno čas za tisti gin tonik.