Za naša otroka je ena izmed večjih sreč skakanje po lužah. Luže naravnost obožujeta. Naši in sosedovi otroci, so si na koncu ulice med nekaj grmi in drevesi omislili celo svoj bunker, kjer so si naredili gugalnice, plezala, skupaj zbili pečico in še marsikater kuhinjski pripomoček, ki ga mi odrasli dolgočasci ne razumemo, in ki bi jim ga Ikeiini oblikovalci gotovo zavidali. Na njihovo še večjo srečo pa za bunkerjem kraljuje tudi ogromna mlakuža, od koder si nosijo piskre vode, da lahko potem iz te čudovite brozge ustvarjajo nove čudovitejše brozge. V glavnem, ta edinstveni kotiček, ki ga odrasli vidimo kot nekaj šavja ob smrdljivi mlakuži, je zanje pravi mali raj na zemlji.

A v začetku pomladi je poseben čas za luže in mlakuže. Saj je čas za žabjo ženitev – čeprav sem jaz mislila, da je to samo naslov neke otroške pesmi. Žabe, ki se prebudijo iz zimskega sna, se v času zgodnje pomladi “ženijo” in odpravijo do teh smrdljivih mlakuž odložit svoja jajčeca. (Odrasli ta čas bolj prepoznamo po množičnih žabjih romanjih preko cest. Sama, neizobražena kot sem, se nikoli nisem vprašala, kaj žabe počnejo ves preostanek leta in zakaj imajo le v začetku spomladi ta čudaški vzgib, da se odločijo romati preko cestišč. In šele sedaj sem spoznala, da žabe spomladi ne čakajo na štop do gostilne, ampak iščejo mlakuže za svoje mreste.

Tako so na lepem naši otroci za vrat dobili krdelo okoliških žaboljubcev, ki so jih podučili, da s svojim brodenjem po smrdljivih barjanskih brozgah pravzaprav nadlegujejo žabe in te ne bodo mogle mirno v svet pripeljati svojega podmladka. Otroci so nam seveda povedali o nadležnih kmetih, ki jih preganjajo iz mlakuže in o vznemirjanu žab, a ker sem v svoji mladosti očitno bolj slabo poslušala pri biologiji, ali pa učbeniki za biologijo nepojasnjeno izpuščajo ta poglavja, ki bi človeku dala vsaj osnovno znanje o pomembnih aspektih narave, sem sama pri sebi najprej odreagirala, kot vsaka tipična novodobna mama (sej veste, v stilu: »Naši si samo en pikec kdaj česa sposodijo, vaši pa kradejo kot srake!«) in to je rezultiralo v bolj napadalni drži, češ »Kdo bo mojega otroka podil iz luže?! A je to sploh njihova parcela?!«

Seveda, bohvari, da bi mojemu otroku kdo kradel otroštvo in ga prikrajšal za skakanje in brodenje po čudovitih smrdljivih stvaritvah barjanske zemljé! Brodenje po smrdljivih lužah je vendar dobro za otroke! Oni nujno rabijo smrdljive luže, da bodo lahko zrasli v srečne odrasle dolgočasce!

Potem so me podučili o teh žabjih vzgibih in sem pomislila, da mi ne bi bilo lepo, če bi se v naslednjem življenju reinkarnirala v žabo in bi nekdo hodil po mojih nerojenih otrokih. Otrokom smo torej razložili, da morajo žabe počakat, da iz mrestov pridejo mladički in da jih ne smejo vznemirjati. Otroci so si morali poiskati druge luže. Na srečo so imeli že od prej zbitih skupaj nekaj lesenih posod, v katerih zastaja voda, po kateri so lahko s naprej veselo brodili.

In tako je v petek, ravno predno smo se odpravili na izlet, naš starejši otrok, doživljal trenutke svoje popolne sreče. Med temi doživljaji se je odločil, da je njegova sreča lahko najbolj neponovljivo čudovita, če skoči kar s teniskami v tisti kotel, v katerem zastaja deževnica.

Pa je skočil in moker rajal okrog hiše kakih petnajst sekund, dokler se nismo izza vogala pojavili odrasli dolgočasci in mu naznanili: »Martin pridi, odhajamo na izlet in O MOJ BOG, ZAKAJ PA SI TI VES MOKER?« Tako je desc pričel s hitrostnim slačenjem mokrih oblačil in zazdelo se mu je, da so precej nenavadnega vonja. Pogumen, kot običajno, je mokro nogavico približal čutilu za voh in se komajda zadržal, da ni mimo čutila za okus izločil svojega mnenja o nenavadni vonjavi. Da nima poguma mu res nikdar ne bi mogli nikdar očitati. A to je stvari malce zakompliciralo, saj niso smrdele le nogvice, temveč tudi otrok, ki se je še malo prej, srečen kot le kaj, namočil v smrdljivo postani stvaritvi narave.

Ker so smrdljive naloge, odkar sem izgubila voh, zaupane predvsem meni, sem Martina peljala v kopalnico na kopanje. Izdatno sva se nažajfala, sprala, obrisala. Ko je splezal iz banje, sem ugotovila, da ogaben vonj, ni izginil in ga celo jaz, kljub večinski izgubi voha, še vedno lahko zaznam. Tako so gospoda zlezli nazaj v banjo na ponovno miljenje in spiranje. Pa je še vedno je smrdel. Šele po tretjem žajfanju se mi je zdelo, da nama je mogoče uspelo. Za silo, da ga vsaj tisti, ki smo izgubili večino voha, ne zavohamo – medtem ko za ostale ne bi mogla z gotovostjo trditi. Končno se odpravimo na izlet, srečamo sosede in jim pojamramo da so za nami tri kopanja, zaradi postane brozge, v katero se je naš otrok namočil. Res nam ni bilo jasno, kaj za vraga bi lahko tako zasmrdelo v deževnici, ki se je zbirala v posodi. Minilo je nekaj sekund, ko je sosed kislo pojasnil, da je že parkrat videl fante, ki so hodili tja notri lulat.

Ujela nas je karma.

In tukaj je moje pisno opravičilo vsem žabam, ki smo jih zmotili pri odlaganju jajčec v mrestišča – žabe oprostite – prosim prekličite svoje smrdljivo prekletstvo nad nami!