Pred vami je prva “prava” objava v letošnjem letu. Vzela sem si malo dopusta, a zdaj sem nazaj 🙂 Činčin s prvo jutranjo kavico!

Vlerajšnji večer se je, kot mnogi večeri dotlej, zaključil precej prepozno. Naš starejši otrok je dobil nek umetniški navdih in je v dveh dneh porisal skoraj celotni A4 zvezek. Če bi potegnila ven vse statistike tega večera, bi zlahka ugotovila, da sem v pol ure vsaj trikrat ošilila vse barvice, ker jih je do lesenega dela obrabil in prepričana sem, da ima že vsaj en žulj na rokah, čeprav tega ne prizna. Izgledal je približno tako kot tisti, ki so nekaj dni zaprti v kazinoju in ne vedo ali je zunaj dan ali noč, jedo in pijejo pa zgolj zato, ker zanje poskrbije hostese v mimohodu. Tudi on ni odložil svojih risalnih potrebščin niti za trenutek in v od samega barvanja opitem stanju smo mu morali nositi vilice in kozarce k ustom.  Najbrž ga je tako prevzelo dejstvo, da se je v zadnjem tednu naučil narisati kaj več od glavonožca in da ta ne rabi biti zgolj rdeče barve. Na trenutke sem mu kar zavidala, da bi ga takšen preprost razlog lahko tako navdihnil.

Po večerji je trajalo najmanj 20 minut, da sem ga pregovorila, da odloži barvico in pride do kopalnice. Vse skupaj je izgledalo, kot da sem pastirček ki oslička žene v ogrado, tako da mu izpred nosu izmika sočni korenček. Pri tem, da je vlogo korenčka odigrala bleščeča nova Disneyeva slikanica. Ta je bila edina vredna, da si je gospodič sploh dovolil odložiti delo in se pričeti pogajati, kdaj bo lahko nadaljeval s svojim življenskim poslanstvom. Le kaj bodo prazni listi in barvice brez njega, menda lahko še umrejo!

A to seveda ni bil še niti najbližji približek uspavanju. V postelji je sledilo najmanj trideset ponovitev »Mami, samo še tole zadnjo stvar ti MORAM nujno povedat,« ki so v minutaži nanesli približen čas celovečernega filma. O tej »nujnosti« in »zadnjosti« bi se sicer dalo na dolgo in široko razpravljati. Moram priznati, da v življenju še nisem srečala bolj raztegljive in relativne besede kot je beseda »zadnji«. S to se lahko kosa le še ravno prej omenjena »nujnost«. Ker za neobičajne smrtnike, kot sem jaz, v soboto zvečer ni ravno najnujneje vedeti, koliko je rezultat seštevka dveh poljubnih enic. Kljub temu pa priznam, da bi bilo pa precej kočljivo, če bi to ostala nerešena enigma na testu matematike v 2. razredu osnovne šole. Ker je bila nujnost vprašanja semi utemeljena, sva določene aspekte algebre v tistem trenutku torej dala skozi.

Potem je sledilo še mnogo teh nujnih stvari. Kakšna 27. po vrsti je bila »Mami samo še tole zadnjo stvar ti moram nujno povedati: ko bo božič in se  bova jaz in moj kužek skrila, …« (Naj samo omenim, da nimamo kužka, …  a bog ne daj, da bi še kdaj dreznila v to podrobnost, …sledilo je: »Mami, katero žival imam jaz lahko, pa da ima: 1. noge 2. dlako 3. je dovolj majhna, da jo lahko nesemo ven 4. ni nevarna.”

Če še kdaj tema nanese na to vprašanje, naj vam bo jasno, da takšna žival ne obstaja, vsaj jaz je ne poznam. In zagotovo to ni niti mačka, niti pes, kamoli morski prašiček. Smola, kajne? Ampak takoj, ko bomo takšno žival odkrili, bo naš otrok moral prvi izvedeti zanjo.