Naš starejši otrok, Martin, je bil prejšnji teden prvič na mini počitnicah z vrtcem. Tega smo se vsi zelo veselili, saj je bil to pomemben korak na poti do samostojnosti za naše ljube mladiče. V sredo so torej krenili na počitnice in z descom ter našim 2,5.letnikom, Urbanom, smo se dogovorili, da gremo na sladoled v lokalček z igriščem. To je bila neke vrste tolažilna nagrada, saj je bil Urban malo slabe volje, ker se tudi on ni odpeljal z avtobusom na Pokljuko. Urban je polizal svoj sladoled, nato postopal po igrišču, saj kar ni in ni vedel, kaj bi počel sam s seboj, ko ob njem ni starejšega brata. V resnici smo ga vsi na tihem pogrešali ob vsej neznosni lahkosti bivanja, ko ima človek na skrbi le enega otroka. A smo mu privoščili tudi nekaj časa zase, z vrtčevskimi prijatelji na svežem zraku, v naravi.

Po 56 vprašanjih, kdaj se vrne Martin in jeznem Urbanovem sopihanju ter udrihanju po nič hudega slutečih igračah, ker odgovor ni bil »takoj«, je končno nastopil petek in Martin se je vrnil domov. S seboj je prinesel zdrava, od svežega zraka pordela lica in vtis, kot da nas sploh ni pogrešal. A to še ni bilo vse. Ko smo se zvečer odpravili na generalno čiščenje telesa (in očitno tudi duha), je Martin v kadi zbral svoje igrače in zanje pripravil tečaj tujega jezika. Danes so skladno s kurikulumom obravmavali besedno zvezo »What the fuck«. Vsem sodelujočim v igri je uspelo besedno zvezo uporabiti v prav vseh mogočih življenjskih situacijah.

Igračka kužek: »Na drevesu je požar!«.

Igračka mucek: »What the fuck!«

Igračka avto: »Jaz bom prvi pogasil požar.«

Igračka kužek: »What the fuck!«

Igračka mucek: »Pomagal ti bom.«

Igračka avto: »What the fuck!«

Igra kar ni imela konca. In kakor sem se nekoč navduševala nad prostimi minutami, ko se je otrok igre lotil povsem samostojno, sem bila v resni dilemi, ali na posežem v scenarij, ali pa naj si raje kot najkvalitetnejši prevajalec angleškega jezika, besedno zvezo »What the fuck« prevedem s popolnoma neškodljivo slovensko različico »Kaj za vraga?!« ter skomignem z rameni in si mislim, kako domiselna igra! Ter nato vsem svojim prijateljicam povem, da se moj otrok s svojimi igračkami igra igro vlog in to kar v angleškem jeziku!

Vse je bilo še nekako v mejah sprejemljivega, dokler se v kopalnici ni pojavil Urban in se pridružil novi igri s plastično igračo – motorjem. V igro se je vključil z glasnim nepkrekinjenim vpitjem »MOTOFUUUUUUUUCK!«, ki ga je spremljalo divje hrumenje motorja po kadi. Kljub temu da mi angleščina ni prav tuja, še pri najboljši volji nisem našla primernega in politično korektnega prevoda za navedeno, zaradi česar sem s skisanim nasmeškom pomislila, da se njegova novoizumljena beseda sliši še najbolj podobno naslovu kakšnega filma za odrasle. Takoj po tem sem kot kak prvošolec, vsaj trikrat na prste izračunala, koliko dni je še do konca vikenda in se spraševala, če je to dovolj, da bosta pozabila na to novousvojeno znanje minulega tedna in ga ne bosta izkazovala in predajala naprej ostalim prijateljem v vrtcu. V resnici mi je bilo jasno, da so vse to zgolj prazni upi.

Naš večer se je zaključil v novi realnosti ob debati, zakaj kače nimajo joškic. In ko moja razlaga, da kačji mladiči niso sesalci, saj pri mamah ne sesajo mleka ni zadoščala, je sledilo vprašanje, kje sploh so joškice. Ko je Martin ugotovil, da joškice niso podpazduhe, mu je postalo tudi jasno, da njegova razlaga, da kače nimajo joškic, zato ker nimajo rok, žal ne bi mogla biti znanstveno potrjena.