1. Nedelja zjutraj, na uri kaže 6:03. Tamali prikoraca iz otroške sobe v najino spalnico in zahteva hrano. Z descem se spogledava. Nisva sicer še v fazi, ko bi si zabrusila »Pejd’ ti!« vendar pa si to zagotovo misliva. Ker je včeraj vstal on, se danes žrtvujem jaz. Mali še kar vztraja z besedami »Dol, doooool!«, kot da bi človek sploh lahko po 46 ponovitvah pozabil, kaj je želel. Seveda pri tem prebudi Tastarejšega, ki se pojavi na hodniku kakor bolehen vampir, ki ga je zaslepilo sonce. Ko se sprijazni s tem, da sonca, ki mu leze v oči, pač ni mogoče ugasniti, zahteva, da sodelujemo v iskalni akciji za triceratopsom. Triceratops je neprivlačen čokat oranžen plastičen dinozaver, s tremi rogovi, ki jo je v noči iz sobote na nedeljo, iz neznanega razloga, popihal iz objema postelje neznano kam. Po nekaj sirenah in krokodiljih solzah se triceratops že zmagoslavno gosti ob jedilni mizi z zajtrkom. Na izbrane dneve je častni gost ob zajtrku in gorje tistemu, ki bi temu nasprotoval. Do kosila pa je njegov obstoj iz nepojasnjenih razlogov običajno že pozabljen. Kako se spopada z občutki zavrženosti ni znano.

Skuham si kavo. Mali si v tistem trenutku zlije cel kozarec vode za vrat in hoče nov kozarec vode, ki ga bo držal SAM in nikakor drugače kot sam, ker človek s kozarcem v roki je že od zgodnjega otroštva statusni simbol pri moških!

Starejši se iz čistega dolgčasa sleče do golega in začne tekati po kavču. Mali mu napol nag sledi in se reži, kakor pečen maček. Moledujem, da odnehata. Seveda ne odnehata. Ravno v trenutku, ko želim namočiti jezik v opojno aromatično tekočino, trčita z beticama in sledi nov odmerek krokodiljih solz. Po nekaj minutah mi končno uspe priti do prvega mlačnega požirka kave. Ni sicer tako blagodejen, kot bi si želela, a vseeno, kava! Mali se pokaka, veliki zahteva svojo kahlo. Kavo nesem v mikrovalovno pečico. Odprem vratca in tam najdem tudi včerajšnjo pozabljeno skodelico.

Nauk: Bolje dve pogreti kot nobena vroča.