So tudi vas danes otroci prebudili med 4.30 in 5.30?

Verjetno ste pomislili: »Dodatna ura leta 2020?« in si v brk zamomljali »Ne, hvala.«

A, če imaš majhne otroke, pač moraš vstati. Danes zjutraj, ko sta dežurni budilki začeli skakati po postelji, sem pomislila, da bi bilo lahko huje le še to, da bi imeli psa. Ta bi poleg bujenja poskrbel tudi za to, da bi se morala ob 4.30 preobleči v »spodobna oblačila« in ga pospremiti ven na potrebo. V tem duhu, da »bi lahko bilo še huje«, smo tam nekje ob 8h pozajtrkovali. Po zajtrku smo se odpravili na bližnji hrib nabirat raznobarvno listje za ustvarjanje. Ko smo se sprehajali po zaraščeni kotanji na vrhu hriba, sem kar nekajkrat zavihala svoj občutljivi nos. Minilo me je ob misli, da je spet eden izmed otrok zagazil v pasji kakec. Seveda sem na opozorila svojega občutljivega nosu na poti domov pozabila in pri sezuvanju zopet prijela za usran gojzar. Kakšne tri minute sem se trudila, da ne izdavim vseh kletvic, ki so mi prišle na misel na glas.

Od nekdaj obožujem živali, v nekem osnovnošolskem obdobju sem bila celo zagrizena ekstremistka za pravice živali – a o tem raje kdaj drugič. Me pa prilično zelo razpenijo neobzirni lastniki psov. Naj pojasnim. So ljudje, ki si kupijo psa in se jim ga ne ljubi peljati na sprehod, da bi opravil potrebo. Raje mu odprejo vrata hiše, da se sam sprehodi po naselju, se podela, kjer se pač podela in se vrne domov. To so najbrž vsi tisti, ki v življenju mislijo, da obstaja zgolj tisto, kar je mogoče videti s prostim očesom. Kar ne vidimo, ne obstaja. 

So tudi ljudje, ki si kupijo psa in ga peljejo na sprehod, vendar se jim ne ljubi pobrati njegovega iztrebka. Ti se delijo na dve skupini. Ena s sabo nosi plastične vrečke » za vsak slučaj, če jih kdo ravno opazuje, ali bodo kakec pobrali, in če jih ne, ga ne poberejo«. Drugi pa »dol visi ali jih vsi vidijo, ko kakca ne poberejo«. Iztrebek obeh skupin običajno ostane na pločniku ali na travniku, in čaka, da nič hudega sluteči ljudje zagazimo vanj ter prekolnemo vse kar nam razbesneli možgani prekolniti dajo.

Obstaja tudi oseba, ki jo te zadeve še bolj razpenijo kot mene. Ta oseba je desc. Že od nekdaj, ko opazi naključnega mimoidočega, ki »pozabi pobrati iztrebek« svojega ljubljenčka, na ves glas vpije: “Gospa, nekaj vam je padlo!« ali pa »Gospod, vaš pes je nekaj izgubil!« Reakcije na to so le dveh vrst: nekateri se naredijo resnično začudene, kot da niso opazili, da je njihov pes opravil potrebo, drugi pa potuhnjeno zbežijo s kraja zločina. Ker živimo ob glavni cesti, smo temu priča skoraj vsak dan.

Kot nalašč pa je letos nek kuža (oziroma lastnik) našel svoje mesto za kakanje na zunanji strani naše ograje. A za razliko od ostalih, ga nikoli nismo zalotili. Z descem sva se odločila, da na ulici sproživa debato o tem, kaj se dogaja. Upala sva, da bo sčasoma naletela na prava ušesa. Po nekaj tednih jamranja in poizvedovanja ni nič zaleglo. Kakci so se kopičili. Desc je bil vedno bolj penast, in kar čakal je, da zaloti nepridiprava ter mu pokaže razsežnost zbirke ponečedkov, ki jo je hranil naš mali travnik za ograjo. A ni bilo sreče. Tako je nekega poletnega dne desc prišel na briljantno idejo. Z vso svojo moškostjo je zavihal rokave, si nadel rokavice in celotno zbirko iztrebkov zimske sezone pobral v vrečko (prozorno kakopak, da je bila vsebina vrečke zelo dobro razvidna okolici). Skoraj ponosen je polno vrečko pasjih fekalij razobesil na ograjo. Verjemite, pogled na približno 2 kili dreka še najbolj neomajen želodec prisilil v razmislek. Ker je to postal družinski projekt smo zraven obesili še tablo, na katero sva z Martinom narisala Marshala iz risanke Tačke na patrulji, ki izgovori »Tukaj ne kakam«.

Učinek je bil neverjeten! Od mimoidočih sva dobivala veliko odobravajočih pogledov, pohval in tudi vzpodbudnih besed. Po kakšnem tednu dni se je desc vseeno usmilil nič krivih mimoidočih sprehajalcev in šolarjev ter vrečko iztrebkov prestavil v zabojnik za smeti. Od tedaj kakcev ne beležimo več. 1:0 za kreativne rešitve.