Blog

Misli, besede in dejanja – opča opasnost

Danes ponoči se mi je sanjalo, da sem na treningu baleta. Ravno, ko sem izvajala element, ki se mu reče grand battement (to je tisto, ko stojiš in z eno iztegnjeno nogo brcneš čim višje v zrak) me je uščipnilo v križu.

Vendar pa me ni uščipnilo le v sanjah, temveč tudi v resnici.

Med šokom, zakaj nisem lepa, mlada, suha in v baletnem tutu-ju, temveč ležim v postelji, kot povožena žival neznane vrste, sem ugotovila, da se sanje, vsaj nekatere, zares uresničijo.

In ne le tiste, ko greš v sanjah na toaleto.

Pomislim, da moram res lulat. Lulat, resno, ob tej nečloveški uri? Rečem si, Kaja, »maš ti to!«. Ne, saj se samo šalim, tega si res ne rečem, ker mi ta besedna zveza povzroča dodatno fizično bolečino.

Tako v napol spečih mislih premlevam, da gre najverjetneje za prevod iz angleške besedne zveze: »you’ve got it!« Ampak prevod se je pač ponesrečil in po obisku urgence mu ni bilo bolje. (Verjetno je njegov nastanek podoben tistemu dobro poznanemu »the show must go«). Ko sem napol negibna premišljevala, kaj me pri besedni zvezi »maš ti to« pravzaprav najbolj moti, sem ugotovila, da je vzrok fizične bolečine prav beseda »ti«, ki je najbrž pozabila iti domov, ko je bil čas za to.

Po mučnem obisku toalete sem se komaj zavalila nazaj na posteljo in po 5 minutah se je zbudil ta mali, ki se mi je po descevi intervenciji pridružil pri naslednjih petih poskusih dremeža.

 

Ti so se po večini končali s komolcem ali peto v nosni votlini. Čisto tipično jutro torej. Medtem, ko nekateri s pogledom zdravijo ali v sanjah prejemajo sporočila iz vesolja, si jaz zgolj s sanjami uspem izpahnit hrbtenico. What’s your superpower?

P.s.: Danes sem spila celo skodelico vroče kave že ob 8.00 zjutraj – dan postaja iz trenutka v trenutek bolj neverjeten.