»Mami koliko je pa Lucifer star?«

Sranje, se je že začelo. Vprašanja, na katera ne poznam odgovora, in to še preden je mladič sploh prilezel v šolo.

»Ne vem Martin, kakih tisoč let pa že« se delam nekaj pametno, čeprav mi ob večernem uspavanju niti dve sivi celici ne uspeta zaplesati z intenziteto, ki je potrebna za vzročno-posledično misel.

»Mami a je Lucifer potem tvoj dedek?« nadaljuje s poizvedbo.

Še dobro, da desc v sosednji sobi smrči, kot da je nekdo pustil prižgano motorko. Če bi bil v tistem trenutku zraven, bi se zagotovo začel prihuljeno režati in mu prikimavati. Nato pa bi mu natvezil nekaj o družinskem drevesu Lucifer-Kramarjevih. Ker desca ni bilo, sem lahko zanikala vse mogoče povezave in mu povedala, da je moj dedek pač malo mlajši.

Če sem čisto iskrena sem se počutila približno tako kot pri enem izmed zadnjih izpitov na faksu, ki je od nekdaj slovel kot skrajno nepredvidljive narave. Profesor (ki me je kar nekaj mesecev prej in potem preganjal v snu) je slovel po nenavadnih vprašanjih. Pred izpitom smo izropali vse knjižnice, ki so premogle učbenike zgodovine za osnovne in srednje šole ter si izposodili njegove knjige o obravnavani tematiki. Pomagalo ni nikomur, a smo imeli vsaj občutek, da smo se pripravljali (zares pripravljeno na ta izpit se tako ali tako nisi mogel počutiti nikoli). Prišel je dan D. Profesor nas je v kabinet poklical po tri naenkrat. Posedle smo se za mizo nasproti. Usedla sem se taktično, na sredino, da bom druga na vrsti za spraševanje. Nisem hotela prebijati ledu. Poleg tega so mi sošolci, ki so izpit že opravljali, povedali da so glede na statistiko možnosti, da dobiš pozitivno oceno, zares slabe, če si vprašan prvi ali če sediš ob oknu. Brez uspeha. Profesor se je odločil, da bo začel s spraševanjem pri osebi na sredini, torej pri meni. 

Prvo vprašanje: »Kolegica, ali veste, kdaj je padel Berlinski zid?«

Na obrazu se mi je zarisal nasmešek. Seveda vem! »Leta 1989.« sem izstrelila kot iz topa. Profesor ni bil zadovoljen z mojim odzivom, in če sem iskrena, se je tudi meni zdelo moje lastno navdušenje malce pretirano za tako resen predmet. Nadaljeval je s podvprašanjem: »Pa mogoče veste, kaj sem pred pičlo uro povedal novinarju za intervju o padcu Berlinskega zidu?« Modro sem molčala in preklinjala svoje prvotno navdušenje. Nemo sem odkimala. Medtem ko se je moj nasmešek že davno zbrisal, se je njegov začel izrisovati. Inkvizicijski postopek se je nadaljeval pri kolegicah, saj je imel profesor navado, da je isto vprašanje dobil vsak naslednji, dokler ni nekdo vsaj približno pravilno odgovoril. Neverjetno, prav nobena ni vedela, kaj sta se z novinarjem pred »pičlo uro« pomenkovala. Tako je isto vprašanje naredilo tri molčeče kroge, profesor pa je skrbno označil, da kar dvakrat nismo nič odgovorile na njegovo vprašanje. Matematika najbrž ni bila njegova močna plat (tudi moja ni, zato mu ne zamerim). Naslednje vprašanje je dobila kolegica. Vprašal jo je, kaj se je zgodilo 11.9.2001. Z drugo punco sva od zavisti zavili z očmi. Ko bi le katera od naju dobila tako lahko vprašanje. Med najinim kremženjem je kolegica zrecitirala zaporedje in podrobnosti terorističnih napadov na WTC in Pentagon. Profesor se je posmehljivo režal. »Bo že držalo, kolegica, vendar nisem mislil tega. Zgodilo se je še nekaj. Morda veste kaj?« In ugasnilo je tudi navdušenje v očeh druge kolegice. A na mojo in sošolkino nesrečo to ni pomenilo prav nič dobrega za nobeno od nas. Po dveh krogih molka je zopet zabeležil, da nimamo pojma. Nato nam je razodel, da je tedaj Slovenijo obiskal tedanji ali pa nekdanji italijanski premier (kar se mene tiče bi bil lahko tudi Afganistanski ali Marsovski, pa še vseeno ne bi vedela).

Ko sem poklapano odhajala domov s poraznega izpita, sem preklela vse mukotrpne ure, ki sem jih »zastonj« preživela ob učbenikih zgodovine. Zgodovina me nikoli ni prav posebej veselila, pripetljaji iz profesorjevega osebnega življenja še toliko manj, igre na srečo pa mi še danes ravno ne dišijo. A kdo bi si mislil, da so vsi ti pripetljaji, ki so se mi vedno zdeli »dobri za NIČ«, pravzaprav šola za življenje. Tako vsak večer sedim na zatožni klopi pred nekaj desetletji mlajšim fantičem in se mi zdi, kot da mi živa duša ne more pomagati pri nekaterih odgovorih. Blefiram na vso moč.