Kot prvo naj povem, da si z legicami nismo ravno na »ti« že od davnega, a ne pozabljenega trenutka, ko so me ponoči zlohotno pričakale na sredi parketa, da se snidejo z najbolj občutljivim živčnim končičem mojega desnega podplata. To je bila prva zamera, a gotovo ne zadnja. Največ kar premorem od sestavljanja legic, je sestavljanje duplo kock v stolp ali ograjo – to so moje meje sprejemljivega lego ustvarjanja. Sestavljanje običajnih mini legokock po navodilih – ne hvala! Sploh pa saj veste, kako ravnamo ženske z navodili – zelo nezaupljivo. Po navadi jih raztrgamo in vržemo v smeti ter jih nato sredi sestavljanja iščemo po smetnjakih in smetiščih ter upamo na čudež. Sestavljanja legokock, sploh teh mičkenih, res res res ne maram.  

A mojim sentimentom navkljub pri nas doma že nekaj tednov traja prava legomanija. Začelo se je s trenutkom, ko je bilo descu dovolj vseh raztresenih in pomešanih legokock in se je odločil, da bodo z mulčkoma po navodilih sestavili vsa vozila in stroje, ki jih premoremo. Naš starejši, Martin je doživel razodetje, razsvetljenje in morda še kaj drugega. Prvi dan nekega deževnega popoldneva so bili »samo« tri ure skupaj zaprti v lego sobo in pomagali niso niti obupani klici matere, da je čas večerje. Nek pameten človek je nekoč rekel, da je čas utvara, kar pa za čas kosila (oziroma očitno tudi večerje) velja še toliko bolj. Čas preživet v »legosobi« se je odtlej iz dneva v dan podaljševal.

Od tega dne se je odvisnost od sestavljanja legic iz dneva v dan le še stopnjevala. Martin je bil po prvem lego vikendu kot kak odvisnik, ki bi za še dodatne pol ure sestavljanja najraje prodal ledvico. V primeru, da v več kot pol ure budnega stanja ni prišel do navodil za sestavljanje, so se mu tresle roke. Z navodili za sestavljanje, je ravnal, kot da gre za kakšno sveto vedsko knjigo, ki jo mora braniti z življenjem. Spremljala so ga spremljala med obroki, na poti v vrtec, na wcju in pod blazino med spanjem (najbrž tako vsebina s pomočjo osmoze ponoči pronica v možgane).

In čeprav se nama je z descom sprva zdelo, da bo to velika razbremenitev, saj se bo otrok več ur skupaj igral in ustvarjal, je bilo na vrhuncu doživetja pravzaprav kar naporno. Vsak dan, ko smo prišli iz vrtca, je Martin zdirjal v zgornje nadstopje v svojo lego sobo, a že čez nekaj trenutkov je prišel enega od naju (predvsem desca) iskat in ga za roko odvlekel v svoj legolaboratorij. Urban je –hvalabogu- ubral neko srednjo mero navdušenja, in kot tipičen tri letnik na svojo prioritetno listo pred legokockami zapisal vsaj bonbone, žago in bormašino. A sumim, da nas njegoo obdobje še čaka. Še vseeno pa sem hvaležna, da se je to zgodilo ravno z legicami. Ne predstavljam si, da bi se mogla jaz (ali desc) pet ur dnevno igrat z Barbikami, tisto bi bila šele prava godlja.