Danes se vam oglašam s polnočno nedeljsko iskrico. Izkušnja sicer ne bo takšna, kot pri običajni polnočnici, pa vseeno. Danes ob 5h zjutraj je bil naš najmlajši popolnoma buden in je zahteval, citiram: »kosilo«. Za »kosilo« oziroma, za vse druge ljudi bi bil to zajtrk, sva pripravila palačinke. Pojedel je svojo porcijo, kot tudi porcijo svojega bratca, ki je še spal. Ko je vstal bratec in sem mu po sili razmer pripravila drug zajtrk, si je mali izboril še polovico njegovega zajtrka. Starejšega brata prisvojitev njegovega dela zajtrka ni pretirano zmotila. Zanje je hrana na prioritetni listi šele za vsemi seti legokock, kmetijsko mehanizacijo, knjigami in risankami. Po nekako treh obilnih zajtrkih našega najmlajšega, mi je postalo jasno, da od sedaj naš hladilnik ne bo nikoli več varen pred plenilci. To, da fantje potrebujejo obilico hrane, mi je bilo jasno že prej, nikakor pa se nisem zavedala, da se bo tovrstna silna lakota dogajala še pred dopolnjenim drugim letom starosti. 

Tisti čudni luft, ki se je pojavil v začetku tedna pa je danes dosegel svoj vrhunec. Starejši se je z descem odpravil po gobe (dobesedno), s tamalim pa sva se začela pripravljati za svoj krajši sprehod. V trenutku, ko sva stopila skozi vrata in sem mu oblekla jakno, je iz ljubega NIČ doživel histerični izpad. Prvi njegov in tudi prvi zame. Stekel je nazaj notri in v polni bojni opremi – bundi in čevljih – splezal za kavč ter se obesil na zavese. Ob tem je v ozadju predvajal histerično vpitje v d-molu. Ker nikakor nisem zaznala, kaj je razlog za njegov popadek, sem ga prvih nekaj minut poskušala pregovoriti v to, da mi pove, kaj je narobe. Neuspešno. Minute so tekle, moji neuspehi pa so se vrstili. Kljub vsemu zrcaljenju čustev in prigovarjanju, da lahko pride do mene, ko bo hotel, nobenega učinka. Mali je vpil, kot da ga nekdo daje iz kože, mahal in brcal, predvsem pa ni želel, da se ga dotaknem. Ko je minilo 20 minut in  nisem več vedela, kaj lahko storim, sem tudi sama nabrala že kar lep potoček solza. A to ni bilo še niti blizu konca. Mislila sem, da tudi sam sploh ni več vedel, kaj ga je tako razjezilo in razžalostilo. Ko je šla zadeva v 40 minuto, sem posegla po skrajnem prijemu. Stresla sem škatlo legokock in jih začela sestavljati. Nepredvidljive situacije potrebujejo nepredvidene rešitve.

Terna. Mali je prenehal z jokom, kot bi odrezal. Poprijel je za svojo simentalko in konja ter ju postavil v hlevček. Kot da se ni nič zgodilo in je bilo to nekaj, kar je že ves čas počel. Ko sem ga v lego-kockastem transu uspela napojiti z vodo, sem mu uspela sneti čevlje ter sleči bundo. A pri bundi se je zataknilo, zopet je padel v histeričen jok. Tokrat mi je uspel izdaviti, da hoče imeti zapeto bundo. In to ga je najbrž razpenilo že prvič. Odpeta zadrga na bundi. In ravno zdaj, v poduk, ker sem pred dnevi bentila čez zadrge. Vesolje sporoča, da proti zadrgam nimamo nobene šanse. Težka so jutra, ko se zaveš, da si le majhna lutka v življenju, ki ga krojijo zadrge.