Dobro jutro in čin čin s prvo jutranjo kavico! Upam, da imate še vročo 🙂

Že dlje časa sem se bala ponovnega zaprtja vrtca, šol in javnega življenja. Misel na obdobje prvega vala epidemije me je kar malo stiskala pri srcu. Bilo je stresno za vsakogar in zagotovo je bila to odlična priložnost pokazati, kako dobro se znamo spopadati s stresom. Odkrito priznam, da se sana slabo spopadam s stresom, rada imam mir. Ne nujno mir, kot »nedogajanje«, temveč tisti »dušni mir«, ko greš od doma na sprehod in ne pridrviš čez 10 minut nazaj iz pokvarjenega pol-sprehoda, ker se sprašuješ ali si pustil peglezen prižgan.

Ko so se novi ukrepi začeli bližati, se mi je že cel teden prej vrtel film naše »prvovalske« rutine pred očmi. Vstajanje s šok terapijo, ko se mala neobzirna razbojnika meni nič tebi nič zrineta, ali celo vržeta na posteljo. Prav malo jima je mar, da se nič-hudega-sluteči starš trudi uloviti še zadnje minute zaslužene kome. In kot da to še ni dovolj, v istem trenutku zahtevata, hrano, pijačo, svojo najljubšo igračo, risanko, objem in včasih tudi poglobljen pogovor o astro fiziki. Če jima ne ustrežeš takoj, se začne (astro)fizično obračunavanje. Če imaš vsaj ščepec sreče, ga opravita med sabo. Če je nimaš niti toliko, se tvoja postelja spremeni v gladiatorsko areno in ti si del predstave, brez da bi v to privolil. 

Pride tudi dan, ko se jutro začne povsem mirno. No, tako se ti vsaj zdi do trenutka, ko nastopi tista sumljiva tišina. To sumljivo tišino bi pri polni zavesti opazil, a si tako zaspan, da zaspiš nazaj. Neponovljiva priložnost, da otrok najde kozarec, ki ga imaš ponoči ob postelji »za vsak slučaj« in ga ne izprazni po običajni poti. Običajno je brez veze. Če imaš srečo, je mokra le postelja, če je nimaš, ti ni treba pod tuš.

Po tej dobrodošlici, ki te pospremi v novi dan, se prava zabava šele prične. Ščetkanje zob. Sliši se povsem preprosto, kajne? Pa vendar komaj prideš do tega, ker te vmes štiriletnik vsaj 12 x zmoti. Ko želiš poščetkati zobe njemu, izgine neznano kam. Na robu obupa ga končno najdeš in temu sledi več-minutno pregovarjanje. Kdo bi si mislil, da ščetka ni del opreme za štafetne igre in je popolnoma neustrezna za tek po stopnicah, medtem ko jo držiš med zobmi. Odrasli dolgočasci resnično ne razumemo adrenalina, ko te le en korak loči od skoraj gotove smrti.

Končno ti uspe umiti drugo garnituro zob. Ampak zgodba še ni končana, isto opravilo te čaka še z 1,5-letnikom. Ta je nad ščetkanjem navdušen. Ščetko ima v primežu, ki ne popušča (kot tisti psi, ki te ugriznejo in ne morejo ali pa nočejo razkleniti zob). Ok, si rečeš, naj pač malo drgne sam, boš že nekako popravil za njim. Obrneš mu hrbet za kakšnih 10 sekund. Ko želiš nadaljevati z rutino, on že ščetka kot nor. Ampak ne zob, temveč odtok na tleh kopalnice. Poskušaš mu razložiti, da ščetka ni več uporabna, da je ne sme nesti v usta, ker je umazana. Kaj je sploh lahko huje? Najprej mu težiš, da mora umiti zobe, potem mu to prepoveduješ. Zlohota brez primere. Sledijo popolnoma upravičene krokodilje solze. Kriv si  Dobro veš, da si kriv, zato poizkušaš vse, le da bi ga pomiril. Drama, sir, salama, Afrika, paprika. Nič ne pomaga. Včasih zaleže, če se zjokaš tudi sam in potem otrok ugotovi, da sploh več ne ve, zakaj je pričel z jokom.

Sledi zajtrk. Razen tega, da brišemo polito tekočino in se preoblačimo najmanj enkrat na jutro, še kar gre. Zjutraj sta običajno lačna in jesta sama od sebe. Sledi pa težji del – starši v »službo od doma«, otroci ostanejo doma. Imam veliko znank in prijateljic, ki delajo od doma ali pa so na čakanju na delo, a morajo vseeno delati. Ni lahko.

Hranjenje trojih, namesto enih ust in ob tem oponašanje zvokov aviona, kuhanje, poslušanje protestov, da hrana ni prave barve. Pa uspavanje, poslušanje pritožb nad načinom uspavanja in protestov proti spanju, previjanje, brisanje riti, lovljenje bežečih plenic na dveh nogah. Reševanje sporov, ki nimajo rešitve, nadzor nad vtikanjem izvijačev v vtičnice, razbiti kozarci, brisanje solzic. 8-urni delovnik je ob vsem tem pravi mačji kašelj. Če ti pri tem nekdo vsaj malo pomaga še nekako gre. Če si za vse sam, si najbrž ob 9h točiš gin v skodelico od kave. Na zdravje!