»Mami, Urban mi je vzel vse krave!«

(Oh kako sovražim ta stavek, ki ga slišimo vsaj 84-krat dnevno:  »Mami, Urban mi je vzel … /vstavi poljubni samostalnik/).

»Pa vzemi ti konje in mu pusti zdaj krave« se še nekaj trudim.

»Ne, mami, ker on kravam ne da ničesar jesti in so potem lačne.«

Strmim zdaj v krave, potem v njegov povsem resen obraz in uspem izdaviti zgolj

»Aha.«

Urban se oklepa krav, kot da jim preti največja nevarnost na svetu – zlobni brat, ki jih hoče nahraniti.

No, tokrat se začuda ni zapletlo, a običajno se tovrstna situacija zaplete takole:

Martin uspe Urbanu iz rok izpuliti nekaj krav. Urban vrešči. Vrešči tako, da bi mu najraje dal v roke bankovec za 500 eur samo, da neha. Ampak najbrž ne bi bilo zadosti. Kaj pa je 500 eur proti eni simentalki?

No, krave na stran, z vreščanjem pač veliko doseže, zato ga tudi s pridom uporablja vse bolj pogosto. Običajno mu Martin po nekaj sekundah vrže nazaj igračo, ki jo je vzel, samo, da mu ga ni treba poslušati. Čeprav je Urban le en majhen fantek, star leto in pol, to svojo veščino uporablja bolj profesionalno, kot večina odraslih. Ko sem v času študija delala v podjetju za izterjavo, sem dobila nasvet, da moram biti karseda neprijetna po telefonu, da bodo ljudje kar takoj poravnali dolg in se bodo bali ponovnega pogovora z mano. Ni mi uspevalo, a kdo bi si mislil, da ima nekdo v naši družini tudi ta potencial.

In resnično opažam, da takšen način v življenju uporablja veliko odraslih. Glasni ljudje pač veliko dosežejo. V življenju nas žene mnogo različnih razlogov kot so moč, priznanje, celo lajki na družabnih omrežjih … Ti je naš smisel za katerim se pehamo in vreščimo, cepetamo ter trmarimo, če ga izgubimo in če nam nekdo namesto tega  vsiljuje nekaj drugega. Je morda lego-simentalka smisel našega življenja v prispodobi?