Oni dan sem po dolgem času obiskala knjižnico. Bilo je nadvse blagodejno, če izvzamem nošenje nagobčnika in rdeče-bel trak, ki obiskovalcem preprečuje, da bi sami izbirali knjige. V knjižnici je bila meni dobro poznana knjižničarka, s katero se vedno, včasih tudi nehote, ali celo v naglici zapletava v nenavadne pogovore. Dobro je občutiti varno in poznano. Vedno, ko se namenim obiskati knjižnico, mi je torej povsem jasno, da bova razpredali o tem ali onem na prav poseben način.

Ta nenavadnost pogovorov izvira predvsem iz tega, da gospa nikoli nima niti najmanjšega pojma o tem, da sva že kadarkoli prej kramljali, medtem ko jaz kakopak predvidevam, da se me spomni. Mislim  ni ravno tako, da bi jo naslovila z “Bogdej stara sablja  kaj bo dobrega”, ona pa bi gledala vame kot tele v nova vrata, a vseeno se znajdeva v marsikaterem neprijetnem trenutku. Sprva sem si rekla, da je to verjetno zato, ker vsak dan sreča toliko in toliko ljudi ter tudi z vsakim izmed njih pokramlja. A sem kar pogosta obiskovalka knjižnice in naš kraj ni prav ogromen, da se razume. 

A bolj zabavni del šele pride. Gospa na svojem obrazu nikakor ne zna skriti izrazov začudenja. Pa naj bo to karkoli ji že pravim. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem iskala neko leposlovno literaturo in jo poprosila za pomoč. Prisežem, da bi ji lahko kar iz gube na čelu prebrala, kako kot uteži na tehtnici prestavlja vse svoje dvome o tem, ali sem sploh pismena in mrzlično brska za tistimi utežmi, s katerimi bi lahko pretehtala, če to literaturo iščem za nekoga drugega, ali pa sem morda precenila svoje bralne zmožnosti.

No, oni dan, ko sem se torej mudila v knjižnici, sem jo morala prositi za to, da mi prinese knjige, saj so bile te ujete za tistim kričečim rdeče-belim trakom, ki preprečuje, da bi se trakuboječi in knjig hlastajoči obiskovalci lahko opismenjevali ali oboroževali z znanjem ter drugimi nevarnimi orožji. /Naj le še pridam opazko, da so knjige očitno večje in hujše zlo od kivijev, avokadov in pomaranč, ki ležijo na oddelku sadje-zelenjava in v katere lahko vsak mimoidoči pobalin potisne kazalec, da preveri, če so že godni za uživanje./

Knjižničarko torej prosim, da mi prinese kaj od Dahla. Vpraša me, za koliko starega otroka. Povem, da je zame. Trikrat zamežika in spet privleče na plano tisto svojo miselno tehtnico. Tokrat nanjo postavlja dvome v to, da sem otrok, ki zgleda kakšnih 20 let prestar, in pa dvome v to, da bi lahko nekdo imel tako prikupen smisel za humor. Ko preneha s tehtanjem, povsem resno prida:

»Torej zgodbe za odrasle?«

»Ne, ne,  otroške knjige bi.« ji želim olajšati odhod na napačno stran knjižnih polic.

Zopet začne tehtati ali je na delu smisel za humor.

»Matildo?« pazljivo vpraša.

»VDV ali Jakca, Matildo sem že prejšnji teden.« ji odgovorim. Začne se nadvse zabavati, in čeprav se ji je še pred hipom zdelo skorajda nemogoče, celo pomisli, da bi morda nekoč nekje nekdaj lahko postali celo prijateljici. Čez tri sekunde to skoraj zagotovo pozabi.

Pridem domov, takoj se vržem na VDV – imam dopust in te dni je treba do zadnjega atoma izkoristiti. Roald Dahl je res čudovit. Njegove otroške zgodbe bi moral prebrati vsak odrasel, ker smo jih kot otroci prebirali in razumeli povsem drugače. Moja jutra so se torej prejšnji teden začenjala z nekaj poglavji Matilde, ta teden je na sporedu VDV. Čaka me še zbirka kratkih zgodb za odrasle – knjižničarka mi jo je kar podtaknila med tiste v kupčku. Najbrž za vsak primer, če sem se morda šalila glede svojih želja.