September je. Listje se barva v odtenke jeseni in v naš vokabular se vračajo sočne kletvice, ki nas bodo v strnjeni koloni vozil pospremile v službo. Začele so se vse kvazi pomembne dejavnosti, ki se pač septembra začnejo in ljudje smo zopet v stresu, ker se nam nekam mudi.

Medtem ko se nam mudi pa tudi čakamo. Čakamo, da bo čimprej petek in na boljše čase, lagali bi, če bi to zanikali. Med večnim hitenjem in čakanjem pač vzgajamo še otroke, nekateri tudi pse in mačke, najbolj drzni celo žene in tašče.

V času, kot je današnji, se utrujenosti ne izognejo tako ženske, kot tudi moški. Ob tem mi je prišlo na misel, da se je vloga moških, predvsem pa očetov, v današnjem času pravzaprav precej spremenila. Očetje, ki so v kuhinjo običajno prišli le zato, da so ženo vsake toliko prijeli za boke in ji s tem pomagali pri ozemljitvi, so pravzaprav prevzeli kar dober del nalog kuhanja in hranjenja podmladka. Nerada priznam, a desc je v kuhinji precej spretnejši od mene. To je najbolj razvidno takrat, ko gre za prezentacijo na krožniku. Kadar on kuha so vsi plodovi razrezani ob uporabi Pitagorovega izreka in vaservage. Jaz pač režem vsepovprek, kakor se zelenjava samodejno postavi, v upanju, da se ne bo na kosilu pojavil ravno Gordon Ramsey. Tolaži pa me dejstvo, da desc pogosto prizna, da je hrana, kljub neprivlačnemu izgledu, okusna.

Ni pa le kuha tista, ki so jo očetje v veliki meri prevzeli. Današnji očetje tudi menjajo plenice, kopajo, oblačijo, vozijo k zdravniku in hodijo na roditeljske sestanke, pa tudi vstanejo ponoči, če dojenček joka. Vse to je nam, mamam, že kar precej samoumevno. No, pa hkrati tudi pravično, saj tudi večina mam hodi v službo, tako kot očetje. Nekoč so bile mame predvsem gospodinje, očetje pa so nosili kruh na mizo. Še sreča, da ni več tako, kot zgolj gospodinji bi se mi namreč slabo pisalo.

(Zapomnite si: dobra žena ve, kam spada 😀 jaz na primer zelo dobro vem, da spadam na peščeno plažo, kjer mi morje pljuska ob stopala).

Ne gre pa zanikati, da je tudi neko brezno generacij, ko so emancipirane mame začele hoditi v službo in hkrati še vedno opravljale prav vsa gospodinjska opravila in nego ter skrb za otroke. Zato, ker mame pač zmorejo. Prav zato se med starejšo generacijo pogosto pojavijo očitki o tem, koliko več od nas so naše mame postorile, saj niso imele sušilcev, pomivalnih strojev, indukcijskih plošč in avtomobilov, pa je bilo poleg službe vse narejeno, čisto in vsa usta nahranjena. Me pa tako ležerno zvečer pogledamo svojo nadaljevanko na kavču ali gremo na pijačo s sodelavko.

Moralo bi nas biti kar malo sram, saj sta zgaranost in stres pravzaprav večno iskani smisel življenja, naš biti ali ne biti, ki se skriva pod številko 42, ki je odgovor na vprašanje o vesolju, življenju in sploh vsem.