Avtorica ilustracije: SweetStuff

Ko sem zagledala ilustracijo tega čudovitega lisjaka, si nisem mogla kaj, da ne bi o njem napisala zgodbe. Pred vami je torej zgodba o lisjakcu Jakcu, ki jo je moj otrok v zadnjih dveh dnevih poslušal že vsaj šestkrat zapored. 🙂

Jakec je bil lisjak. Pravzaprav lisjaček, saj je bil precej droben za lisjaka. A ni bil kot ostali lisjaki, ki so najraje od vsega preganjali kokoši po kmetijah. Njegova največja želja je bila, da postane pravi Božičkov pomočnik. Nekaj dni pred božičem si je spletel toplo volneno kapico. Prav tako, kot so jo nosili vsi pravi Božičkovi pomočniki. Nato jo je mahnil naravnost proti Severnemu polu, iskat deželo tega dobrega moža. Hodil je sedem dni in sedem noči, ko je pred seboj končno zagledal ogromen ledeni grad, nad katerim se je razprostiral pisano okrašen napis: BOŽIČKOVA DEŽELA.

Ob velikih vratih je visel ogromen bronast zvon. Jakec se je odrinil in skočil na vso moč, da mu je uspelo pozvoniti nanj. Že čez nekaj trenutkov je zaslišal topot težkih kopit, ki so se bližala ledenim vratom. Odprl jih je mogočen belo-siv severni jelen. Nekaj časa se je oziral okrog sebe in nazadnje pod seboj zagledal malega lisjaka.

»Kdo se oglaša in kaj ga prinaša?« je z globokim glasom vprašal.
»Jakec sem. Prišel sem k Božičku, da ga vprašam, če lahko postanem njegov pomočnik,« je plaho odgovoril Jakec.

Jelen ga je nejeverno pogledal, a je ostal povsem resen.

»Božičku pomagajo vendar samo palčki in prav noben lisjak. Še nikoli do sedaj mu ni pomagal nihče drug kot pa palčki,« mu je odgovoril.

Jakca je njegov odgovor presenetil. Bil je prepričan, da bodo takoj sprejeli njegovo pomoč.

»Dolgo pot sem prehodil, saj je to moja edina božična želja. Prosim vas, gospod jelen, povejte Božičku, da sem prišel!«

Jelen je malo premišljeval in naposled popustil.

»Prav, pridi z menoj. Skupaj se bova odpravila do Glavnega palčka, le on lahko odloča o tem, kdo bo postal Božičkov pomočnik in kdo ne.”

***

Jakec je s težavo dohajal jelenove velike korake. Snežena vrata v Božičkovo deželo so se zaprla za njima in kar naenkrat sta se znašla v veličastnem širokem hodniku, ki je vodil do Božičkove delavnice. Sprehodila sta se do vhoda v delavnico. Bila je ogromna. Vsepovsod je bilo polno božičnih okraskov in otroških igrač. Majhni palčki so švigali sem ter tja ter nosili že zavita darila mimo njiju. Iz božične pekarne je neznansko dišalo po cimetovih piškotih. Kako prekrasno bi bilo živeti tukaj, je pomislil Jakec. Tukaj je gotovo vsak dan kakor praznik. Kmalu se je dvojici pridružil Glavni palček. Ni bil videti najbolj prešerne volje, in ko je ob jelenu zagledal neznanca, je še bolj namrščil čelo.

»Kaj pa lisjak počne v naši delavnici?« je začudeno vprašal jelena, kot da Jakca sploh ni zraven.

»Postati hoče Božičkov pomočnik,« je skrajno resno pojasnil jelen.

Glavni palček je planil v nepopisen smeh. Zresnil se je šele, ko je zagledal Jakčeve proseče oči in mogočnega jelena, ki mu ni bilo prav nič do šale.

»Božičkovi pomočniki so najmarljivejši in najurnejši palčki. Nikakor pa ne lisjaki. O ne, ne. Še nikoli v zadnjih tisoč sedemsto letih, odkar sem bil sam Božičkov pomočnik, ni nikoli Božičku pomagal nihče drug, kot pa palčki,« ga je zavrnil Glavni palček.

***

Jakcu so se v očeh začele nabirati solze. Tako dolgo pot je prehodil, zdaj pa bo šlo vse po zlu. Tega že ni mogel dovoliti. Odločil se je, da bo še sam  prosil Glavnega palčka, da mu izpolni njegovo edino božično željo.

»Gospod Glavni palček, prosim vas, eno samo priložnost mi dajte. Obljubim vam, da vam ne bo žal!«

Glavni palček ga je premeril od glave do repa in se popraskal za ušesi. Lisjaček se mu je kar malo zasmilil. Opazil je tudi, da ima na glavi prav takšno kapo, kot so jo nosili vsi pravi Božičkovi pomočniki. Nikoli ne bomo vedeli, a morda se je prav zaradi posrečene kape njegovo srce omehčalo.

»Prav, eno priložnost imaš, da nam pokažeš, ali zmoreš biti Božičkov pomočnik. Glej, da je ne zapraviš. Saj sem ti povedal, da Božičkovi pomočniki lahko postanejo le najmarljivejši in najurnejši palčki.«

***

Jakcu so se zasvetile oči in od veselja bi skoraj zaplesal po okrašenem hodniku, ki je vodil do božične delavnice. Ko se je že vsaj trikrat zavrtel okrog svoje osi in veselo poskočil, ga je ustavil glas Glavnega palčka:

»Hej, ustavi se no vendar, to ni nobena plesna dvorana. Povej raje, če znaš brati črke.« Jakec ga je zmedeno pogledal. Ni hotel že kar takoj zapraviti svoje priložnosti. Tiho je pokimal. 

»Lahko se potrudim,« je odvrnil, čeprav v resnici ni poznal črk.

Glavni palček mu je hitel razlagati: »Božičkova delavnica je sestavljena iz različnih postaj. Prva postaja je branje pisem z otroškimi željami, druga postaja je iskanje daril, ki so zložena na policah v Božičkovem skladišču. Tretja postaja je zavijanje daril v papir in vezanje pentelj nanje. Na zadnji postaji pa palčki pišejo imena in naslove otrok na darila. Ti se boš najprej preizkusil pri branju pisem.« 

Jakcu je postalo nerodno. Upal je, da so otroci v pismih narisali, kaj si želijo in bo tako lahko ugotovil, kaj so si zaželeli. Glavni palček mu je prinesel prvo pismo. Ostali palčki so pozorno poslušali, da bi videli, če bo mali Jakec dovolj dober bralec, da bo lahko postal Božičkov pomočnik. Jakec je odprl pismo. K sreči je bila v njem velika risba rdečega avtomobila.

»Tale si želi rdeč avtomobil,« je ponosno povedal.

A za glavnega palčka to ni bilo dovolj.

»Kdo pa je napisal to pismo, Jakec. Tudi to nam moraš prebrati, da bodo palčki lahko zapisali njegovo ime in naslov, kjer je doma, Božiček pa bo nato darilo postavil pod smrečico.«

Jakcu je postalo nerodno. Začel se je obotavljati in zbirati pogum, da Glavnemu palčku pove, da pravzaprav ne zna brati, in da mu ni povedal po resnici. A Glavnemu palčku je takoj postalo jasno, zakaj se tako obotavlja.

***

»V resnici ne znaš brati, kajne?« ga je vprašal. Jakec je žalostno odkimal
»Ne znam.«

Glavni palček ga je strogo premeril. 

»Zlagal si se mi. Veš, Božičkovi pomočniki niso le najmarljivejši in najurnejši palčki, so tudi najbolj pošteni. Vedno povedo po resnici! Najbolje, da kar vzameš pot pod noge in kreneš domov. Z lažjo že ne boš mogel postati Božičkov pomočnik.«

Jakcu so po košatih rdečih licih začele polzeti ogromne solze. Med hlipanjem je komaj zbral pogum za naslednje besede.

»Nisem se vam hotel zlagati, gospod Glavni palček, res ne! Le tako močno sem si želel pomagati Božičku. To je bila moja edina božična želja. Oprostite mi!«

Počasi se je začel pomikati proti vratom, ko se je Glavnemu palčku spet omehčalo srce.

»Jakec, postoj. Naj bo, dam ti še drugo priložnost, ampak ta je pa res tvoja zadnja. Glej, da je ne boš zopet zapravil,« je zaklical za njim.

Jakčev obraz se je razjasnil. Hitro je obrisal svoje krokodilje solze in stekel h Glavnemu palčku. Skoraj bi ga hotel objeti, a si je naposled premislil.

***

»Da vidimo, kako ti gre zavijanje daril od šap. Pojdi do pulta, kjer palčki zavijajo darila in nanje vežejo pentlje. Ko končaš z zavijanjem, mi prinesi pokazati svoj izdelek.« je nejevoljno zavzdihnil Glavni palček.

Jakec se je pognal k pultu, spretno s kremplji odrezal papir in pričel z zavijanjem darila. Ko ga je uspel zaviti, bi ga moral le še zalepiti in nanj privezati pentljo. A med lepljenjem je bil malce neroden in papir se je raztrgal na dva kosa. Glavni palček se je razburjeno prijel za glavo.

»Oh, Jakec, tudi tako ne bo šlo.« 

Ravno, ko je hotel Glavni palček malega Jakca dokončno odsloviti, je do njega pritekel najmanjši izmed palčkov v karirastem zeleno-rdečem pajacu.

»Gospod Glavni palček, imamo veliko težavo! Izginila je punčka iz cunj za deklico Metko, ki je doma v Mali dolini. Nikjer je ne najdemo, prav vse police z darili smo že pretaknili!«

Glavni palček se je odpravil do ostalih palčkov, ki so zmedeno stali pred Božičkovim skladiščem. Jezno je spregovoril:

“Če ne najdemo punčke, bo deklica ostala brez darila. Kaj takega se ni zgodilo še nikoli v vseh tisoč sedemsto letih, odkar sem Božičkov pomočnik. Kaj ste vendar počeli, da ste ga izgubili?« je znova razočarano zmajeval z glavo in palčkom iz skladišča zažugal s prstom.

***

Nihče izmed palčkov pa ni vedel, da ima Jakec odličen nos, s katerim lahko izvoha prav vsako sled ali izgubljeni predmet. Tudi punčko iz cunj. Takoj, ko je slišal, da palčki iščejo izginulo punčko, je začel vohljati po Božičkovem gradu. Sled ga je vodila na vrh ledenega stolpiča gradu. Ko se je vzpenjal po zavitih in strmih stopnicah, je zaslišal veder otroški smeh, ki je prihajal z vrha. Kmalu je prišel do vrat in jih s tačko odprl.

Pred seboj je zagledal drobno svetlolaso deklico, ki je poplesovala po svoji rožnato okrašeni sobici. V rokah je držala prav tisto punčko iz cunj, ki so jo vsi palčki iskali. Tudi deklica je zagledala Jakca. Na njegovo začudenje, se ni prav nič prestrašila.

»Kdo si pa ti?« ga je prijazno vprašala.

»Jakec sem in iščem tole punčko iz cunj, ki jo držiš v rokah. Veš, v Božičkovi delavnici jo iščejo prav vsi palčki. Punčka je darilo za deklico Metko, in če je ne bodo uspeli najti, deklice pod smrečico ne bo pričakalo nobeno darilo,” ji je hitro pojasnil Jakec.

Deklica ga je zaskrbljeno pogledala.

»Joj, nisem vedela, da jo bodo tako hitro pogrešili. Samo malo sem se hotela poigrati z njo. Prosim ne zatoži me palčkom, še manj pa mojemu dedku – Božičku!« je deklica prosila Jakca.

»Božiček je tvoj dedek?« ni mogel verjeti svojim velikim ušesom Jakec.
»Tako je,« je odgovorila deklica.

»Ali te lahko prosim, da jo vrneš v skladišče, tako da ne bo nihče opazil, da je bila pri meni,« ga je proseče vprašala.

Jakec ji je obljubil, da bo storil tako, kot je želela in urno stekel s punčko do Božičkove delavnice.

***

V delavnici so bili zbrani vsi palčki in pridružil še jim je celo  Božiček. Vsi so si belili glave z iskanjem izgubljene punčke iz cunj. Nihče od njih ni mogel verjeti svojim očem, ko je lisjaček zmagoslavno položil punčko pred Glavnega palčka in Božička.

»Poglejte, gospod Božiček, to je lisjak, ki želi postati vaš pomočnik, o katerem sem vam pravil,« je začudeno izdavil Glavni palček, in se delal, da sploh ni opazil, da je Jakcu uspelo najti punčko.

»Našel je izgubljeno punčko,« je z globokim glasom dodal mogočni jelen, ki je Jakca spustil v Božičkov grad.

Božiček je pogledoval zdaj mogočnega jelena, zdaj Glavnega palčka in naposled še malega Jakca. Končno se je široko nasmehnil.

»Če je edini, ki mu je uspelo najti punčko, in je tako rešil naš Božič, bi si pa že skoraj zaslužil, da postane moj pomočnik,« je namuznjeno dodal.

»Jakec, kaj, ko bi pomagal pri iskanju daril palčkom v skladišču?« ga je vprašal. 

Jakec ni mogel verjeti svojim velikim ušesom. Za trenutek je bil najsrečnejši lisjak na svetu.

»V tem sem vendar najboljši!« je vzkliknil.
»Seveda, gospod Božiček!«

Božiček je bil videti zadovoljen, a ni si mogel kaj, da ga ne bi izdala njegova radovednost.
»Jakec, povej nam le še, kje si našel izgubljeno punčko!«

Jakcu je postalo nelagodno, saj se je spomnil svoje obljube deklici. A prav tako ni želel razočarati Božička. Lahko bi se zlagal in mu rekel, da je punčko iz cunj našel nekje drugje, na primer zunaj pred gradom. Nato pa ga je kot blisk prešinilo pravilo Glavnega palčka, da Božičkovi pomočniki postanejo le najbolj pošteni palčki. Pomislil je: “Lagati pa res ne smem” in Božičku odgovoril:

»Veste gospod Božiček, dal sem obljubo, ki je ne smem prelomiti. Naj to ostane naša Božična skrivnost.«