Blog

Maham z belo zastavico, pa noben ne vidi

Tale karantena je pronicala tudi v najmanjše pore naših življenj in vse, kar se je pred tem zdelo preprosto, danes ni več preprosto.

Ne zmorem več.

Ne zmorem več 46-krat dnevno pobirati istih treh špičastih lego kock, ki prežijo na moje stopalo pod kuhinjsko mizo.

Ne zmorem več 46-krat na dan dopovedovati, zakaj si je potrebno zavihati rokave, ko umivaš roke.

Ne zmorem več preoblačiti puloverja, majice in še bodija, zato ker sem enkrat premalo preverila, če si je otrok res zavihal rokave, ko je umival roke.

Ne zmorem se več sto puta dnevno pogajati o tem, ali bi se splačalo pojesti pet žlic kosila.

Ne zmorem več zagovarjati tega, zakaj je potrebno dati kapo na glavo, ko gremo ven.

Ob pisanju tega že slišim tiste mame, ki si ob branju pokroviteljsko momljajo v brk, zakaj si sploh nakopljemo otroke, če pa jih ne zmoremo imeti non stop ob sebi. Ker nekatere to pač zmorejo in te se počutijo, kot da so le one tiste prave mame. Te mame mi gredo blazno na živce. 

Potem so tu mame, ki se sploh ne sekirajo za brokoli, kapo in mokre rokave. Strašno jim zavidam. Vsak dan si po tiho želim, da bi bila lahko bolj kot one, a res ne morem mimo brokolija.

In ko se te dni smilim sama sebi, pri tem še ugotovim, da sem popolnoma neuporabna pri podajanju navodil. Včeraj zvečer, po kopanju, sem Martinu rekla, naj si gre na polico iskat knjigo ter počaka na postelji. A glej ga zlomka, ravno, ko mi je uspelo sprati šampon z Urbana, zaslišim drugi največji pok v zgodovini človeštva. Sledi mu jok. Že ob zvoku mi je zarotiralo želodec, a sem k sreči prišla k sebi, ko sem videla, da ni krvi. Lahko bi prisegla, da se je Martinova brada počasi začenjala preoblikovati v geotrikotnik. Če ne bi zadeve rešila s polaganjem rok in obkladkom, bi jo verjetno lahko kasneje uporabil kar pri pouku matematike. K sreči, je bilo danes zjutraj že vse v redu, ostali sta dve mini buški, ena na levi in druga na desni strani brade. Ne morem se spomniti kdaj, a zagotovo sem med podajanjem navodil omenila tudi, da bi bilo dobro s knjigo v roki plezati po poljubnem pohištvu in nenačrtovano izvesti prosti pad z brado na rob postelje. 

Pogrešam dneve, ko si ne rabim izmisliti nešteto dejavnosti, zato da bomo lahko preživeli dan, ne da bi se vsem zmešalo. 

Pogrešam službo, ker tam ne rabim nikogar nagovarjati k temu, da poje brokoli in si zaviha rokave.

Pogrešam kuhanje kosila, ne da bi pri tem doživljala živčne zlome, ker si je oseba od meni skoraj odrezala prst z beštek nožem.

Pogrešam iti s kako prijateljico na sprehod ali kavo.

Pogrešam čas brez razmišljanja o tem, kam lahko grem in kam ne, do kdaj moram biti doma, kaj moram izpolnit in kaj moram nosit. Ko pa že nikamor ne hodimo od avgusta.

Od nekdaj velja, da ljudje, ki se počutijo dobro tudi delajo dobro. In jaz se počutim, kot da lahko le pomaham z belo zastavico.