Ura je bila dve popoldan, ko sem zmagoslavno legla na kavč in se spravila brati neko knjigo iz knjižnice, z otroškega oddelka. Morala sem si ohladiti možgane, ki so bili še vedno preveč divje razpoloženi. Brati zgolj za svoj užitek. Zadnje čase berem predvsem otroško in mladinsko literaturo, ki me le redko pusti na cedilu. Tokrat me je očarala Maria Parr – Vafljevi srčki, ki jo absolutno priporočam.

Potem sem šla po otroka v vrtec in bili smo soglasni, da se je najbolje malo ohladiti v knjižnici, saj temperature zunaj še niso bile primerne za naše običajno divjanje. Ko smo se vrnili domov, sem mislila, da bomo vsaj malo praznovali konec knjige, ampak otrokoma to ni najbolj dišalo, ker je eden hotel risat, drugi pa vozit kolo. Sledilo je običajno popoldansko prerekanje o tem, ali so boljše barvice ali kolo, pri čemer tako nikoli nihče ne zmaga, smo pa vsi rahlo znervirani. V tej običajni nervozi sem popila popoldansko kavo in praznovala sama ter tuhtala, kaj mi gre pravzaprav tako blazno na živce. Ker na te klasične prepire bi morala biti po vseh evolutivnih izračunih že krepko privajena. Kmalu se je iz službe vrnil desc in z otrokoma so malo šraufali kolesa. In medtem ko se je v meni naselila že poštena kepa praznine, so se naši desci odpravili s kolesi na sladoled. Postalo mi je jasno. Pogrešam pisanje te dotične knjige. Sicer pišem tri hkrati, ampak ta je bila drugačna. Vsako prosto sekundo sem izrabila zanjo, da ne omenjam tudi vseh neprespanih noči. Zdaj pa kar nisem mogla verjeti, da je konec. Kaj pa zdaj?

Pecivo. Vedno pomaga pecivo. Če ne drugega pa to, da malo bolj divje zamesiš testo. Et voila. Praznino smo zapolnili s kvašenimi slanimi rogljički. Ponedeljek: rešen.