Meseca maj in junij sta res natrpana. Najbrž za vse nas. Dogaja se za vsakim vogalom in praznovati je potrebno vse zaključke in obletnice ter nasploh vsak žarek sonca in pečen čevapčič, kot da bomo brez vseh teh praznovanj kar izpadli iz te igre, ki ji pravimo življenje. Po mojem smo bili predolgo zaprti in zdaj, ko smo končno sneti s ketne, pač bezljamo naokrog, ne da bi prav dosti pomišljali o tem, kam se nam v resnici sploh ljubi dajati našo energijo. No, pri nas ni nič boljše, smo vsi enako krvavi pod kožo.

In potem pride še večer, ki je za majhne otroke v poletnem času, v resnici neka sumljiva tvorba. Ob uri, ki jo je roditelj določil za spanje, namreč še ni teme. In medtem ko izgleda kot kak brezvezen prometni znak, ki se trudi promet usmeriti v spalne prostore, a ga nihče ne upošteva, se potomstvo preganja z nindja vzkliki v pomanjkljivo oblečenem stanju. Ko se amaterski prometni znak nagleda tega pol golega cirkusa in mu je čez glavo dovolj, včasih celo šteje do tri. Včasih večkrat, kot da je pozabil, kako si naslednje števke sledijo. Včasih prometni znak dobi noge in reče »Jaz bom prvi!« To je namreč skoraj vedno zmagovalna kombinacija, saj se ninđe spremenijo v čredo bizonov (severnoameriško divje govedo z močnim oprsjem – po SSKJ) in ga prehitijo z glasnim topotanjem kopit in sopihanjem skozi nozdrvi. A čeprav je roditelju jasno, da je ta kombinacija zmagovalna, se je redko posluži, saj terja od njega precejšnjo porabo življenjske energije. Poleg tega pa še bizoni včasih malce preveč podivjajo in jih mora potem loviti še po spalnih prostorih in bogsigavedi kod še.

Kljub temu, da je dan dolg in da smo tudi dlje zunaj, pa večere še vedno preživljamo v dolgem prebiranju knjig. Vselej preberemo nekaj poglavij poljubnega stripa (Pasji mož, Zvitorepec, Inšpektor Jože, … ) navadno pa še kakšno knjigo, ki nam pride slučajno pod roke. Ko nas desc že kakšne dvakrat pride opomnit, da zdaj je pa res dovolj, se vdamo. A ko ugasnemo luč, fanta še ne odnehata. »Mami, a si lahko govorimo zgodbe?« Nisem ravno človek močne volje, včasih me ni potrebno niti prositi, pa se že vdam. Tako, da če ste mislili, da veste, kako se glasi moj odgovor ob 21.30, raje premislite še enkrat.

Urban pove, da bo začel. Ko pričakujemo zgodbo našega 3-letnika, lahko z gotovostjo napovem, da bo kratka in ogabna. Na primer:

»Nekoč smo se igrali Benjamin, Timon, drekci in jaz.« Tako se je začela. Zaključila pa se je s tem, da se je Urban režal kot pečen maček.

Ker se nihče ni mogel spomniti nobene zgodbice, v kateri ne bi bili vpleteni drekci, kakci, prdci in podobne reči, smo s to čudovito zgodbo za lahko noč tudi zaključili. In tako se spomnim časov, ko smo v osnovni šoli pisali prispevke za šolsko glasilo. Med vsemi prispevki je bil eden izmed prispevkov nepodpisan, a učitelj slovenščine je takoj vedel, kdo je avtor.

»Takoj, ko sem videl, da prispevek govori o nečem sluzasto zelenem, sem vedel, da je avtorica Kaja,« je s kislim nasmeškom dejal. Jaz pa sem se mu tedaj režala v faco kot pečen maček. In tako vse lekcije dobivam nazaj.

Ali veste, kaj je sluzasto, zeleno in se rima na prdulček?

O, nočete vedeti!