Metelkova, kot vsi vemo, najlepše izgleda ponoči. Kajti če prideš tja podnevi, najdeš realnost slovenskih mestnih ulic zbrano na borih nekaj metrih. Nekoč, davno tega, ko sem še brezkompromisno uživala v divjih rockerskih in metalnih ritmih, bi lahko rekla, da se je Metelka zdela prav toliko prijetna kot objem domačega kavča v dnevni sobi. Sedaj, desetletje in pol ter nešteto nepotrebnih kompleksov kasneje, je ne vidim več v tisti čudoviti luči. Vem, stara sem in zatežena. Metelkova pa enaka, ali še celo kak odtenek varnejša, kot je bila za časa moje mladosti.

Pred nekaj tedni je imel Martin okulista, saj smo opazili, da pri risanju leze z glavo v zvezek. Ker naš pediater še vedno deluje po zelo omejenih zmožnostih, smo dobili kar direktno napotnico za Metelkovo. Že ko sva se z Martinom odpravila po Kotnikovi ulici od parkirišča do zdravstvenega doma, se je pred nama razprostrl pločnik, ki je bil v periodičnih presledkih okrašen z urinskimi vzorci. Ne bi mogla z gotovostjo trditi, da te rečice urina niso bile slučajen ponečedek inkotinenčnega kosmatinca, ki je slučajno zašel tod mimo, a si ne bi drznila tvegati s to trditvijo. Med mojim občudovanjem omenjene modernistične začasne kulturne znamenitosti, se je z druge strani ceste začelo razlegati neubrano dretje. Ker se moje oči še kar niso mogle odmakniti od rečic urina (kakšnih 10 zapored jih je bilo), druga stran ceste pa prav tako ni ravno vabila k obisku, sva se z Martinom pomerila v novi igri »preskoči črto.« Še dobro, da otroci tako dobro sodelujejo, če jim neko zadevo predstaviš v igri. Izučilo me je v tisti situaciji, ko sem mu nekoč rekla, naj ne pohodi kakca, in ga nato nalašč naciljal. No, igra »preskoči črto« se je vsekakor bolje obnesla, kot običajne materinske zapovedi in dogme. Čudna so pač pota gospodova.

A zabavi še ni bilo konca. Ko sva z Martinom opravila okulistični pregled in sva skozi glavni vhod zdravstenega doma priskakljala po stopnicah, se je obema ustavil pogled na odvrženi črni maski na tleh. Kot vsi vzorni starši okoljevarstva učim z zgledom. Medtem ko sem se obotavljala, ali bi pobrala tisto presneto umazano in neštetokrat pohojeno masko ter jo pospravila v koš, je ista maska v oči padla tudi moškemu nenavadnega izgleda. Bil je visok in suh, s sončnimi očali ter kapo s šiltom, čeprav o soncu ni bilo ne duha, ne sluha. Prihajal je v spremstvu ženske, še mnogo bolj suhe in oblečene v divje kosmato rožnato jakno. Moški se je v istem trenutku začel dreti: »Maska, Tina, maska!« Kako sem si oddahnila! Ni mi več bilo treba razmišljati, ali naj tisto za odtenek preogabno masko poberem z golimi rokami, kot mi je narekoval moralni čut. Našla se je okoljevarstvenica Tina, ki bo to storila namesto mene. Občudovala sem njen pogum. A imela ga je celo več, kot sem pričakovala. Tina je zagrabila zdelano na tla odvrženo masko, si jo nataknila čez usta in suvereno odkorakala skozi vhodna vrata ZD Metelkova. To je to, okoljevarstvo v praksi, na vsakem koraku!