Oni dan smo imeli za večerjo cvetačno juho. Martin se je je neizmerno veselil, saj je to pomenilo, da lahko vanjo vsuje vsaj tono zlatih kroglic, s katerimi je vsak, še tako nepriljubljen obrok, lahko okusen. Sediva za mizo in zajemava žlico za žlico.
»A ne, mami, da je treba pojesti najprej tisto, kar ne maraš, potem pa še ostalo?« vpraša Martin, kot da gre za neko splošno sprejeto pravilo. Ker nisem ravno od včeraj v tem starševskem »poslu«, se še pravočasno ugriznem v jezik.
»Če je nekaj fejst zanič, pa seveda ne rabiš jesti«, bi sicer odgovorila kot vzor staršvskega poštenja. A molk je mati modrosti.
»Ker jaz bom najprej pojedel tole juho, ki je zanič,« učeno pove, »šele nato zlate kroglice, ki so dobre.«
»Mhm,« zagodem, kot, da sem jaz kriva, da najboj zdrave stvari ne nudijo pregrešnih gurmanskih užitkov!
Končno se za mizo znajde naš nadobudni 3-letnik, Urban. Kot običajno, nagajivo nasmejan in času večerje neprikaldno ne-oblečen v hlače. A to je zanemarljivo dejstvo. Bolj zaskrbljujoče je to, da ima Urban zadnje čase svojevrsten odnos do hrane. Lahko bi rekli, da se je zavezal k neki striktni ločevalni dieti. Pride dan, ko jé samo meso, spet drugič samo krompir, ko že misliš, da si ugotovil njegov modus operandi, pove, da ne bo zaužil drugega kot samo solato in popil kis. Mesa, krompirja in solate v istem obroku ne zaužije niti pod razno in spomni me na tista verstva, ki verujejo, da je greh, če se hrana na krožniku pomeša med sabo.
Urban, brez hlač, se neizmerno veseli večerje, vse dokler ne zagleda juhe. Sledi povsem običajna in pričakovana »FUJ!« rekacija. Ker juhe so v njegovi ločevalni dieti strogo prepovedane, saj vsebujejo med seboj pomešano različno hrano, da ne omenjamo cvetače, ki je po njegovo nasploh na črni listi, kar se tiče dovoljenja za uporabo v kulinariki.
In če do sedaj še nisem omenila, da sovražim barantanje, vam povem, da neizmerno iz dna srca sovražim barantanje. Najbrž sem v prejšnjem življenju v Egiptu prodajala kamele in me to preganja v podzavesti še danes. Z Urbanom barantam na dnevni bazi. Nehote in nezavedno, se vsakokrat ujamem, da ga prepričujem, mu argumentiram, na koncu moledujem. Saj veste, to skrbne mame počnemo. Rade malo trpimo, preden se vdamo, da si nato lahko čestitamo, pa čeprav niti ne vemo za kaj je šlo. Spodobi se in pravično je, da malo trpimo. Če ne zaradi drugega pa zato, ker smo celo debelo uro kuhale tistoo prekleto cvetačo!
Tokrat se Urban nepričakovano vda – zagledal je namreč zlate kroglice, ki jih njegova dieta priporoča. Ve pa tudi, da se brez juhe kroglice ne bodo znašle pred njim na mizi.
Pove, da bo jedel.
Odleže mi! Seveda, vsa ta leta truda s kuhanjem zdravih, toplih obrokov, se končno splačajo! In tako nekaj sekund plavam v tistih toplih vznesenih občutkih.
Urban nato pove, da bo jedel, ampak brez hlač. In z VILICO.
Diham.
Juho z vilico?
Urban ni od včeraj. On že ni po juhi priplaval. Točno ve, da bo z vilice juha lepo odtekla in bo hrustal samo zlate kroglice, komajda kontaminirane s sledovi cvetače. Peklenšček!
»Prav, tu imaš vilico in naj ti tekne!« z dodatno oslajenim nasmeškom povem.
In vem, da mu bom dala naslednjo pest zlatih kroglic šele ob zamenjavi vilice za žlico. In vem, da bom tretjo pest izkoristila za to, da obleče hlače. In tako bova spet cel večer barnatala za tri žlice cvetačne juhe z zlatimi kroglicami.